Wau, tretjič sva na Novi Zelandiji ali Aotearoi, kot ji pravijo Maori. Prvič pred devetimi leti, ko sva šla na najin prvi trip izven Evrope (ja, res, že tolk cajta sva skupaj), drugič pred šestimi leti, ko sem diplomiral, si v službi zrihtal dvomesečni dopust in ekola, greva spet. Zdaj pa se je Nova Zelandija znašla kot neke vrste »pit stop« med najino round-the-world turo, med Južno Ameriko in Azijo. Da si malo odpočijeva od kulturnih šokov. In tokrat bo to daljši postanek, saj imava working holiday vize, ki nama dovoljujejo enoletno bivanje v državi + možnost dela. Ko sva pristala v Aucklandu sva se dejansko počutila kot doma, sproščeno. Spet na Novi Zelandiji, hudo.

Kje sploh začeti? No, veliko bova nakladala v naslednjih prispevkih, zato tu samo nekaj uvodnih vtisov. Lahko mirno rečeva, da Novo Zelandijo že kar dobro poznava. Dežela je nekakšna mešanica zahodnjaške in polinezijske kulture, ukleščene na dveh velikih otokih daleč dol na jugozahodu Pacifika (imenovana Severni in Južni otok). Tu belsko prebivalstvo (večinoma iz britanskih držav) živi v relativnem sožitju s prvotnimi prebivalci – Maori, ki so na Novo Zelandijo prispeli nekje med leti 1000 in 1200 n.št., pred tem pa je tu vladala izključno narava. Ki je za popizdit lepa. Vulkani, gore, džungla (ali bush, kot se reče tukajšnjemu pragozdu), jezera, soteske, peščene plaže, morje, fjordi, ostali otoki, živalski svet… narava je definitivno glavni trademark Nove Zelandije. Drugi je pa neverjetna sproščenost in iskrena prijaznost ljudi. Kot da so sem ljudje prišli na novo zaživet, biti boljši. Kombinacija obojega tako ponuja možnost totalno lagodnega in uživaškega kruzanja po deželi.

In tu so seveda Nolani, Irenina žlahta. Njena teta Janja se je na Novo Zelandijo preselila pred približno petnajstimi leti in si tu ustvarila novo življenje. Poročena je s Kiwijem Andrewjem (Kiwi je, mimogrede, ljubkovalno ime za prebivalca Nove Zelandije), imata dva otroka in skupaj živijo na farmi, na enem najlepših koncev države. Zato se je vedno lepo vračati nazaj. Ker so super ljudje. Pa tudi vsi ostali, ki jih tam uspeš spoznati.

V letu 2011 sta oz. bosta Novo Zelandijo zaznamovala predvsem dva dogodka, en žalosten in en vesel. Prvi, žalostni, je gotovo februarski potres v Christchurchu, drugem največjem novozelandskem mestu (največji na Južnem otoku), ki je pošteno zdemoliral mesto in v katerem je umrlo 181 ljudi. Iz Peruja sva z grozo spremljala novice iz tega lepega mesta, ki se ga dobro spomniva z najinega prvega tripa po NZ. Drugi dogodek je pa svetovno prvenstvo v rugbyju, ki ga letos gosti Nove Zelandija, ravno v času, ko bova midva tu. In rugby ima v tej deželi približno tak status, kot recimo fuzbal v Braziliji, če ne še večjega. Tu je rugby zakon, državna reprezentanca »All Blacks« spada namreč med top 4 ekipe na svetu. Zato cela nacija komaj čaka na ta dogodek. Good times ahead torej…

Pogled na vulkanski trojček centralnega dela Severnega otoka (največji med njimi se imenuje Ruapehu) pred pristankom v Aucklandu