Najbolj luštn je tam, kjer se počutiš domače, right? Toda kraji, ki ti na potovanju tako priložnost ponudijo, so redki. Tu so v igri najrazličnejše okoliščine, a v najinem primeru gre vselej za ustvarjanje posebnih vezi z ljudmi, s katerim preživljaš čas in bivaš v neke sorte skupnosti. Pa naj gre za spontano ustvarjene okoliščine (beri npr. Zakaj bova tako zelo pogrešala Pokharo), dolgotrajno bivanje v nekem kraju (beri Hokitika… Life in the fast lane) ali organizirane community-je (Fruit Vans).

Hariharalaya je skromen, a čudovit »retreat« center v bližini Siem Reap-a, ki ponuja vse oblike spiritualnega izobraževanja in doživljanja – od joge in meditacije, pa do akupunkture, masaž, razstrupljevanja in celo tantričnega seksa (slednje skupinsko zgolj v teoriji, da ne bo pomote). Gre za skupnost učiteljev z vseh vetrov pod vodstvom Joel-a (iz Kanade?), ki je center ustanovil leta 2010. Hariharalaya je danes zelo priljubljeno zbirališče poduhovljenih in odprto-mislečih duš na poti skozi Kambodžo, ki rade izkušajo še kaj drugega v življenju, kot pa vodene oglede zgodovinskih atrakcij ali poležavanje na plažah.

_vhod v poslopje centra Hariharalaya_

_tečaj akupunkture s Katie_

Midva sva tu preživela 10 zelo navdihujočih dni sprostitve in odklopa, se udeleževala različnih aktivnosti, ki jih center ponuja, ter hengala z ostalimi »tečajniki«, učitelji, ter tam zaposlenimi domačini. Posebnost centra je bila tudi izključno veganska, vendar odlična hrana (kdo bi si mislil). Celoten kompleks je povrh postavljen v zelo prijetnem ruralnem okolišu, dovolj stran od tečnih turističnih množic Siem Reap-a, a še vedno dovolj blizu nekaterim templjem Angkor-ja, ki temu delu dežele dajejo posebno moč in energijo. No, vseeno pa se je kdaj pa kdaj nekje od daleč slišalo nabijanje komada Gangnam Style…

Kot sama beseda »retreat« zgovorno nakazuje, je Hariharalaya prostor, kjer se ljudje lahko umaknemo od vsakdanje rutine življenja, preobilja vsega slabega, kar uspemo skonzumirat, ter posvetimo sebi in bolj alternativnim načinom življenja. Lahko se sliši klišejsko, a prepričana sva, da si tega pravzaprav vsak želi in o tem razmišlja. Preveč monotonega dela v lajfu, preveč fejsbuka, televizije, slabe hrane, alkohola, drog… ne glede na to, koliko nam šiht, zabava in hobiji pomenijo, v resnici vsi komaj čakamo na dopust in možnost, da pičimo nekam stran od vsega tega. V okolju, kot je Hariharalaya, se človek preda drugim prioritetam, ki na telo in psiho delujejo zelo terapevtsko, povrh pa je izkušnja zelo poučna in ponuja življenjske smernice za naprej. Saj konec koncev to ni nič novega, tudi v mainstream medijih se že dolgo govori, kako npr. joga, meditacija, zdrava prehrana, način miselnosti vplivajo na dobro počutje in nam dejansko pomagajo biti bolj osredotočeni, bolj produktivni, nenazadnje tudi bolj srečni pri tem, kar delamo vsak dan. Problem je le, da ne vemo kako, oz. nismo dovolj motivirani.

_cajt med tečaji je bil namenjen henganju... dobesedno_

_razigrano razpoloženje pred večerjo_

Nama je bilo tukaj zelo fino. Še enkrat sva ugotovila, kako pomembno je furati neko uravnoteženo in zdravo življenje, tako v telesnem kot tudi čustvenem in duhovnem smislu. V praksi gre za čist simpl življenjske stvari, recimo pol urce razgibavanja dnevno, večja pozornost hrani, branje kakšne knjige namesto visenja na netu, družit se z ljudmi, namesto doma bult v televizijo… take stvari. Poleg zelo zanimivega »učnega programa« sva bila navdušena tudi nad celotno atmosfero v centru, katerega dejavnosti so bile usmerjene v povezovanje in (so)ustvarjanje vseh prisotnih z razno raznimi skupinskimi delavnicami, debatnimi sešni, ipd. Spet sva spoznala polno noro prijetnih, nasmejanih in srčnih ljudi vseh sort in starosti. (Skoraj) nobenih egotripov ali predsodkov, vse zelo open-minded in dobrodušno. Bliss…

_eden izmed zaposlenih domačinov s svojim otročkom... 'mali buda' smo ga klicali, ker ni nikoli jokal_

_večerna meditacija_