Kambodža je v zadnjih 500 letih svoje zgodovine prestala veliko hudega. Skozi vsa ta stoletja so morali njeni prebivalci hlapčevati bodisi pod Tajci, ki so v državo vdirali z zahoda, bodisi Vietnamci, ki so jih napadali z vzhoda. V drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja je bila Kambodža del tako imenovane Francoske Indokine (kolonije, ki se je raztezala čez velik del JV Azije) in v tem času doživljala določen gospodarski in kulturni razcvet. Nato pa je 70. letih prejšnjega stoletja na vrsto prišla prava nočna mora v obliki državljanske vojne, množičnega pobijanja ter mednarodne izolacije, kar je državo popolnoma ohromilo in prebivalce pognalo v neizmeren obup (glej post Noben se več ne smeji…).

_na območju severozahodne Kambodže se nahaja na stotine templjev_

_tipičen vsakdanjik v okolici templjev_

_Banteay Srei, kljub svoji relativni majhnosti, velja za enega najlepših templjev v Angkorju zaradi svoji detajlnih rezbarij_

Šele v zadnjih 15-20 letih so se stvari dokončno umirile in je tako napočil čas za obnovo razsute države in osiromašenih življenj njenih ljudi. In tu eno vidnejših vlog igra Angkor, ena izmed najimenitnejših svetovnih zgodovinskih atrakcij, ki je Kambodžo iz obskurnosti potegnila nazaj med žive. Kot sva že opisovala v prejšnjih postih, so predniki današnjih prebivalcev Kambodže svoj čas tvorili eno najmogočnejših kraljevin v tem koncu sveta, Imperij Kmerov. V tem času so zgradili eno največjih in najimpozantnejših prestolnic na svetu, polno velikanskih in pompoznih templjev, ki so se v veliki meri ohranili do danes. Vsega skupaj so Kmeri na širšem območju današnje severozahodne Kambodže zgradili na stotine templjev, ki se razprostirajo na površini več kot 400 kvadratnih kilometrov. A najbolj jebačka med njimi sta gotovo Angkor Wat in Bayon, oba po svoji arhitekturi in videzu precej unikatna in podobna ničemur, kar bi lahko videli kjerkoli drugje.

Stvar je resno fascinantna. Če te mikajo zgodovina, umetnost, arhitektura ali pač velika čudesa človeštva, je to definitiven sight to behold. No, kar nekaj jih je, a kot rečeno Angkor Wat in Bayon sta glavna. Prvi je bil zgrajen nekje v 12. stoletju kot tempelj, posvečen hindujski mitologiji. Zgradba je velikanska, celoten kompleks je postavljen na kar 200 hektarjih zemlje. Vsepovsod so prisotne kamnite rezbarije, ki upodabljajo bitke, bogove, kralje, plesalce, prizore iz vsakdanjega življenja, itd. Iz osrednjega dela templja v nebo štrli pet velikih stolpov, katerih špičke naj bi upodabljale brsteče lotosove cvetove. Ti so še posebej fotogenični ob jutranji zarji na zahodni strani templja, od koder lahko opazuješ njihovo silhueto z vzhajajočim soncem v ozadju. Aaaah…

_tempelj Angkor Wat ob sončnem vzhodu_

Drugi tempelj se imenuje Bayon in je po svoje še bolj zanimiv. Nastal je pod okriljem zelo pragmatičnega kmerskega vladarja Jayavarmana VII., predanega budista, ki je dal zgraditi tudi cel kup drugih bajno lepih in veličastnih templjev (z veliko budistične simbolike), ki še danes stojijo. Bayon, njegov največji dosežek, je zgradba, ki jo krasi 54 stolpov in na vsakem stolpu so vklesani po štirje velikanski kamniti obrazi (vsak obrnjen v svojo smer neba). Torej več kot 200 obrazov, vsi enaki, in ni povsem jasno, koga naj bi upodabljali (morda kar samega kralja). Noro hudo in kar malo nadnaravno vse skupaj. Aaaah…

_tempelj Bayon_

Za ogled Angkor Wat-a, Bayon-a ter cele serije drugih templjev sva porabila kar tri polne dni od jutra do večera praktično, kar je vključevalo ure in ure predhodnih logističnih priprav. Kaj si bova ogledala, v kakšnem vrstnem redu, koliko časa bova porabila za ogled največjih templjev, ob katerih urah (da se izogneva največji vročini in največjemu navalu množic), s kakšnim transportnim sredstvom se bova gibala naokoli (bicikel, taxi, tuk-tuk, peš, …), itd.? Je bil kar projekt in na koncu vsakega dneva ogledov sva bila pošteno zjebana, a vseeno zelo potešena od vsega videnega. Vmes sva si tud kak dan frej vzela in ga preživela v bližnjem mestu Siem Reap, kjer sva bila nastanjena. In to v družbi zelo hude ekipce samih starih znancev – Farokh (njega itak poznate), Francoza Seb in Laurence (Igorjeva sopotnika iz Indonezije, glej post Lepi nasmehi all around…) ter Avstralka Michaela (Irenina frendica iz joga centra Sadhana v Nepalu). Skratka, zabavno kot vedno.

Angkor Wat je pravi biser Kambodže, nacionalni simbol, zaradi katerega državo sedaj vsako leto obišče na milijone turistov. Ni slabo. Porast turizma gotovo izdatno pomaga lokalnemu prebivalstvu. Obstaja pa tudi druga plat te zgodbe, ki se vrti okoli pogoltnega zaslužkarstva, tudi na račun slabšega življenjskega standarda tamkajšnjih ljudi, ki živijo na podeželju, in celo obstoja nekaterih, komaj še stoječih templjev. Namreč nekateri domači (in tuji) investitorji v tamkajšnje turistične kapacitete so preko političnih vez hitro začeli unovčevati svoje vložke. Celoten arheološki center že kar nekaj let preko koncesije upravlja neka kamboško-vietnamska zasebna družba, izključno za profit, in po nekih ocenah naj bi bilo zgolj 28% denarja od prodanih vstopnic namenjenega templjem, ki so vzdrževanja in restavriranja hudo potrebni (večina denarja za obnovo arheoloških zgradb prihaja v obliki donacij od držav, kot so Japonska, Južna Koreja in Francija). Mimogrede, tridnevna vstopnica za ogled templjev stane 40 dolarjev.

Tudi sicer je Siem Reap, bližnje turistično mesto, ki služi kot odskočna deska za izlete na območja, kjer se nahajajo templji, do konca natrpan s hoteli, guest house-i, restavracijami in pubi. Turistov je toliko, da so morali začeti »tradicionalne« spominke, ki se prodajajo na ulicah in v štacunah, uvažati iz Kitajske. Tudi električni mrki so pogosti, da ne govorimo o pomanjkanju vode v naseljih zunaj mesta, ki očitno težko shaja s potrebami masovnega turizma. Siem Reap je kot regija, kljub turizmu in tuji pomoči, ena najrevnejših v državi.

_kitajski turisti namakajo v svoje nogice v ribji pedikuri sredi glevne ulice v Siem Reap-u_

Kdorkoli, ki se v mestu ukvarja z gostinstvom ali zagotavljanjem prenočišč, bo trdil enako, da je korupcija velik problem in podkupovanje uradnikov nekaj povsem vsakdanjega, da biznis lahko normalno funkcionira. Obstajajo tudi razno razne sirotišnice, ki dobronamerne in naivne turiste pozivajo k denarnim prispevkom za tamkajšnje otroke, ki pa v večini primerov sploh niso sirote. Al-Jazeera je dve leti nazaj objavila precej odmeven undercover prispevek o problematiki kvazi sirotišnic v Kambodži. Poleg tega pa v okolici templjev tudi mrgoli otrok, ki prodajajo spominke. Prav neverjetno, nekateri izmed njih so ful pametni, znajo dobro angleško in zato tudi dobro prodajajo. Šolo pa po vsej verjetnosti redno špricajo…

_v okolicah templjev mrgoli otrok, ki prodajajo spominke in ostalo_

Zato pač celotna zgodba okoli tega res fascinantnega arheološkega centra v marsikaterem pogledu tudi razočara. V tej državi med politično in gospodarsko elito vlada huda moralna sprevrženost in to vzdušje se širi na vse sloje družbe, razen tistega najnižjega, ki ostaja povsem marginaliziran.