Hm. Lima je… čudno mesto. Vsaj na prvi pogled. Prvič, ful je veliko. Z več kot osem milijoni prebivalcev je daleč največje mesto v Peruju, po vsej verjetnosti tudi eno največjih v celotni Južni Ameriki. Kar pomeni običajno urbano štalo. Drugič, leži na zelo negostoljubnem delu države. Oba sva bila neverjetno presenečena, kako suha in pusta je pravzaprav obala Peruja, prava puščava. Zaradi tega je vse tako sivo, brez barv in nasploh v mestu in okolici kronično primanjkuje zelenja. In tretjič klima. Vau, pogosto je oblačno, a dežuje praktično nikoli. Puščava, remember? Lima je znana po tem, da je celotno mesto, zlasti pozimi, stalno ovito v meglo. Midva sva bila v Limi februarja, torej poleti, in bila priča temu pojavu. Hodiš ob obali sredi popoldneva, je sončno, toplo in brez oblačka, potem pa kar naenkrat z morja priplava ogromen bel oblak in se spusti direktno k tlom, da komaj vidiš 50 metrov pred sabo. Neverjetno. Bilo je ravno valentinovo, ko sva bila midva tam, in lahko si predstavljate kontrast med lepo napravljenimi in srečnimi parčki ter morbidnim ambientom, ki ga je ustvarjala megla. Aja, in četrtič, ena izmed glavnih zgodovinskih znamenitosti mesta, star kolonialni samostan Monasterio de San Francisco, vsebuje podzemne katakombe, kjer je pokopanih več kot 70.000 ljudi. Ko se sprehajaš po hodnikih tako vsepovsod vidiš človeške kosti in lobanje. In podzemni rovi baje sploh še niso v celoti raziskani. Creepy stuff.

Aaaampak, na srečo sva v Limi spoznala nekaj super couchsurferjev, s katerimi sva lahko mesto pobližje spoznala in najin čas v Limi preživela v dobri družbi. Najin CS gostitelj, 27-letni César Fernández, je velik poznavalec perujske kulture in zgodovine, na Irenino nesrečo tudi strasten politolog, na Igorjevo veselje pa predvsem velik ljubitelj glasbe in filma. Tako sva preko njega spoznala tudi veliko zanimivih imen južnoameriške muzike in sedme umetnosti.

Nekaj kul stvari, ki sva jih »okusila« v Limi:

• Arheološki kompleks Pachacamac na obrobju mesta sicer ne zgleda tako impozantno kot nekatere ostale perujske zgodovinske znamenitosti iz časa pred prihodom Špancev, pa vseeno, je kar dobra uvertura v to, kar potem vidiš drugje. Mogoče bolj kot sam arheološki kompleks, je bila zanimiva pot do tja. Skupaj s Césarjem in še enim njegovim gostom iz Francije smo na poti kot zmešane opice skakali z enega kombija na drugega in pri tem ugotavljali, če gremo sploh v pravo smer. Ti kombiji ali colectivosi so neuradno mestno javno prevozno sredstvo, ki uspešno parira počasnim in nezanesljivim avtobusom (z izjemo pred kratkim odprte sever-jug linije po aveniji Paseo de la República). Posadko poleg voznika sestavlja tudi »sprevodnik«, ki napol viseč iz kombija preko stranskih vrat vpije destinacije, kamor kombi potuje. Poceni, hitro, dokaj neudobno, a zabavno. V okolici arheološkega kompleksa lahko vidiš tudi veliko slumov, revnih sosesk, ki jih v Limi ne primanjkuje.
• Ceviche. Mmmm… predstavljajte si majhen krožnik »morske solate«, ki si ga mogoče enkrat na leto privoščite kot predjed pri kaki bolj fancy večerji. No, ceviche je natanko to, samo, da v tem primeru dobiš tavelik taler, poln morskih sadežev, mariniranih v posebnem limoninem soku, z dodatkom čilija. Zelo okusno. Običajno je zraven še veliiiiko čebule, sladek krompir in koruza. V Limi mrgoli dobrih restavracij, specializiranih v tej jedi in tudi na splošno je hrana v Peruju presenetljivo dobra, pogosto tudi precej začinjena. Kot zanimivost je najbolj priljubljena gazirana pijača Inca Cola, nacionalni ponos Peruja, ki je Coca-Cola nikoli ni uspela premagati v tržni prevladi, zato jo je raje kupila. Pijača je florestenčno-rumene barve, okus pa zelo sladek in umeten.
• Edina soseska v Limi z nekoliko umetniškega pridiha in »stila«, Barranco, ponuja nekaj kul barčkov in restavracij. Tu smo nekega večera hangali po dolgem in počez s še eno super couchsurferko Alex (iz Kanade), ki je ravno tako bivala pri Césarju.

To je pa to v resnic. :)