…ter v smrdljivi vročini in gneči. Lepo je bilo bivati v gorah skoraj dva meseca, uživati v relativni spokojnosti in prijetnih temperaturah. A taka je pač narava potovanja po Indiji – slej ko prej se spet vrneš med množice, povrh pa si v poletnih mesecih obsojen na konstantno švicanje in utrujajočo dehidracijo. Pred najinim finišem indijskega tripa v Delhiju sva za nekaj dni skočila v zvezno državo Punjab (ali Pandžab po slovensko) na severu države ob meji s Pakistanom, in mesto Amritsar.

Regija Pandžab je med laično globalno populacijo znana predvsem po zvrsti glasbe, imenovani bhangra, ki združuje tradicionalne prvine indijske glasbe s tega območja z bolj sodobnimi. Na prelomu tisočletja je britanski pevec indijskega porekla Punjabi MC s svojim hitičem Mundian To Bach Ke kataklizmično populariziral žanr, po katerem so se začeli zgledovati celo nekateri znani ameriški hip-hop producenti in raperji.

A bistveno bolj kot glasba Pandžab zaznamuje predvsem religija, imenovana sikhizem. Nastala je v 15. stoletju kot odgovor prevladujočemu hinduizmu in njegovi družbeno-razslojevalni miselnosti (gre za indijski sistem kast) ter poli-teističnemu verovanju (gre za tistih nekaj sto milijonov bogov, po katerih naj bi se pobožni Indijci zgledovali). Pred njihovim Bogom, ki je en in edini, s(m)o vsi enaki in enakovredni. Častijo guruja ali učitelja, čeprav sodobni sikhizem nima nekega ustoličenega verskega voditelja, pač pa je njegovo vodilo tako imenovana Sveta Knjiga, zbirka veroizpovednih zapisov, ki so jo skozi zgodovino skupaj spravljali različni guruji iz preteklosti. Izmed najbolj opaznih značilnosti njihove kulture in religije so dolga brada in dolgi lasje pri moških, skrbno speti skupaj v turban. Pravila narekujejo, da se sikhi ne smejo striči in briti, česar se, vsaj v domovini, vsi več ali manj strogo držijo. Vsi tisti neobriti Indijci s turbani na glavi, ki jih vidite v filmih, niso običajni Indijci, pač pa sikhi (njihova populacija v Indiji šteje samo 19 milijonov). Kodeks oblačenja ali izgleda vsakemu »polnopravnemu«, tudi najmlajšemu, sikhu narekuje še nekatere druge nemalokrat videne simbolično nošene okraske, kot so jekleni obroček na zapestju (enega takega je tudi Igor prejel kot darilo od nekega dečka v Kašmirju) in celo kratek meč okoli pasu. V laseh pod turbanom pa imajo zapet glavnik.

_dolge brade in v turbane speti lasje to tipična narodna noša sikhov_

_sikhi so izredno gostoljubni in prijazni do tujcev_

_jekleni obroček okoli zapestja je še en viden simbol sikhovske religije_

Amritsar kot katerokoli drugo indijsko mesto na prvi pogled ne navduši ravno. Poleg vročine, prometa in umazanije je bilo mesto v času najinega postanka ravno deležno svojega prvega poštenega letnega monsunskega naliva, zaradi česar je sicer temperatura zraka mogoče padla za kako stopinjo, je pa zato tudi sopara pošteno narasla. Najhuje je bilo to, da so nenadni nalivi poplavili marsikatero ulico in si se tako moral nekje prebijati tudi čez do kolen visoko vodo in pri tem skušati ne preveč misliti na to, kaj vse plava v njej. Brrrrr!

_poplavljene ulice Amritsarja, posledica prvega letnega monsunskega naliva_

A tako kot katerokoli drugo indijsko mesto, ki se ga odločiš obiskati zaradi kakega nadvse posebnega kulturnega bisera, tudi Amritsar ni razočaral. Daleč od tega. V mestu stoji namreč najbolj sveti sikhovski tempelj, tako imenovani Golden Temple (zlati tempelj). Tempelj stoji sredi velikanskega bazena, do njega je z ene strani speljana brv, zgrajen pa je iz okrašenega marmorja in, obviously, zlata (njegova kupolasta streha naj bi bila prekrita s kar 750 kilogrami zlata). Stavba podnevi ob sončnem vremenu dobesedno žari, ponoči pa se blešči v soju žarometov. A bolj kot ves ta kič in lepota navdušuje atmosfera v okviru celotnega tempeljskega kompleksa, kamor vsako leto roma preko pet milijonov sikhov. Blažen mir ter prijazni, gostoljubni ljudje, nobenega uličnega razvrata, vse čisto – totalen kontrast v primerjavi s podobo zunaj templja. »Everybody is welcome here« je zgleda glavni moto, ki prevladuje med domačimi obiskovalci templja, ki so v še večji meri kot drugje po Indiji navdušeni nad tujimi gosti. Z Ireno sva tempelj obiskala večkrat, podnevi in ponoči, vsrkavala spokojno atmosfero ter ostale »protokolarne« procedure, povezane s spoznavanjem naključnih Indijcev ter skupinskim fotografiranjem s celimi družinami.

_pred vhodom v tempeljski kompleks, od koder se odpre prvi pogled na Golden Temple_

_Golden Temple ob večerni zarji ter kolone romarjev pred vhodom v tempelj_

_Irena med popoldansko 'kontemplacijo' (pokrite glave so obvezen protokol obiska templja)_

V času najinega obiska v Amritsarju sva bila nastanjena kar v bivalnih prostorih tempeljskega kompleksa. Sikhovski kodeks namreč zapoveduje, da je treba vsakemu gostu kateregakoli templja ali gurduare, ne glede na raso ali veroizpoved, nuditi brezplačno prenočišče, zato imajo v okviru kompleksa urejene skupne spalne prostore za tisoče romarjev. Ful dobro. Ogromno folka (na stotine ljudi, tudi cele familije) je spalo kar na glavnem dvorišču bivalnega dela, pod milim nebom. Za tuje goste so imeli ločene sobe oz. dormitorije, ki so bili še kar znosni, celo klimatizirani, a žal, kot se je izkazalo šele čez nekaj dni, polni stenic (bed bugs)! Omeniti pa je treba tudi najbolj čiste indijske skrete/kopalnice ever! Resno. To je velika reč v Indiji. Pa vsi skreti so imeli namesto ključavnic majhno odprtino na vratih, skozi katero je vsak lahko preveril, če je skret zaseden ali ne. Smešno. Ko je Igor čepel nad svojim čučavcem, je tako folk kar naprej kukal skozi okenček. Tu pa tam se mu je kak Indijec še nasmehnil. Đizs…

Še ena posebnost templja je velikanska menza, kjer vsem gostom in romarjem nudijo zastonj obroke skozi ves dan (običajno dhal s kakšno dodatno kuhano zelenjavo ali omakco, riž in chapati ter lassi). Sistem je bil totalno zverziran – vzameš krožnik in žlico, postaviš se v vrsto, niti ne čakaš dolgo in takoj te posedijo na po tleh zložene preproge v vrsto z ostalimi gosti, potem pa ti strežniki/prostovoljci nalagajo hrano. Baje tu dnevno nahranijo od 60 do 80 tisoč ljudi (ob verskih festivalih še več)!

Tako, spet eno noro navdihujoče doživetje. Indija pač ne razočara s prizori in vsesplošno atmosfero. Tudi če za trenutek pustimo ob strani pompozne templje in masovna zborovanja romarjev. V Amritsarju sva se recimo sredi nekega popoldneva za kakšno urco »umaknila« v malo bolj sodobno kavarnico, kjer sva v prvem nadstropju našla mizico in kavč ob velikem oknu s krasnim pogledom na neko mestno križišče. In ko tako opazuješ dogajanje, si ne moreš misliti, kaj vse vidiš! Od uličnih prodajalcev v akciji, igrivih otrok in šolarjev, romarjev in žensk v čudovito pisanih sarijih, pa do beračev in klateških psov ter njihove medsebojne interakcije. Najin najljubši prizor je bil, ko se je eden izmed otrok nekemu staremu nevednemu vozniku bici-rikše (bici-rikša je kot običajna rikša, vendar jo voznik poganja na navadnem kolesu) obesil zadaj na kabino in tako »šlepal« nekaj deset metrov navzdol po ulici. Ko je starec končno dojel, da nekaj ne štima, se je ves siten obrnil in začel dreti na tamalga, ta pa se je v tem času že ves nasmejan izgubil v množici ljudi… :)

Še nekaj prizorov: