Ura je bila okoli deset zvečer. Bili smo na pol poti skozi dolino Indus od Leha proti mestu Kargil, zadnjemu večjemu kraju v tem delu Ladakha. Zunaj totalna tema, saj tam ni veliko vasi, še tistih nekaj malo ob poti pa je tistega večera očitno ostalo brez štroma. Kot že neštetokrat prej, nisem mogel spati. Klinc, to se mi vedno dogaja na dolgih nočnih vožnjah z avtobusom. Besno nas je premetavalo in razen hrupne pločevine je v vozilu vladala smrtna tišina. Veliko ljudi je spalo in pred sabo sem v temi videl samo silhueto voznika, sključenega nad volanom. Na vsake toliko je nekje skozi podvozje v notranjost zaplaval velik oblak prahu, zato smo si morali usta stalno zakrivati s šali, ipd. Eh ja…

Ob enajstih smo naredili zadnji vmesni postanek v neki vasici tik prek Kargilom. V lokalnem teahouse-u sva si za večerjo privoščila skledo Maggi Masala župce (za indijski trg predelana verzija klasične Maggijeve instant juhe, seveda v tem primeru noro začinjene). V enem momentu je v oštarijo stopil starejši tip s čikom v ustih, oblečen v dolg volnen plašč, ves pomemben, in se začel vsakemu posebej predstavljat. OK, whatever. Deset minut kasneje sem ga spet srečal zunaj, medtem ko sem kadil svoj bidi. Gledal me je s čudnim nasmeškom, zato sem moral načet debato: »Nice coat…«. »It is a pheran,« mi odgovori. Sledi minuta tišine, nakar ga spet vprašam: »Where are you from?« Več kot očitno namreč ni spadal v ta konec Indije. Tip se čudno zareži in ponosno prijavi »I am from Srinagar, Kashmeeeer!«

Kašmir. Ime, zaradi katerega ti gredo kar malo kocine pokonci… Naslednje jutro okoli šestih smo končno prispeli v Srinagar, prestolnico Kašmirja, in mesto se še niti ni začelo dobro prebujati. Kar je skozi okno avtobusa takoj padlo v oči, poleg posebne mestne arhitekture in številnih mošej, so bile predvsem patrulje oboroženih indijskih vojakov na ulicah, oklepnikov in zabarikadiranih checkpoint-ov. Hm, zanimivo.

Kašmir je pravi tabu, kar se popotniških destinacij tiče. Zgodovinsko gledano je bil vedno na prepihu političnih in vojaških konfliktov med Indijo in Pakistanom. Ne samo, da sta bili državi zaradi Kašmirja v preteklosti že nekajkrat v vojni, na prelomu tisočletja celo na robu jedrske vojne, deželo pogosto pretresajo nemiri – bombni napadi, nasilne demonstracije, represija s strani indijske vojske. Fora je v tem, da Kašmir oz. natančneje dolina Kašmirja z mestom Srinagar in okoliškimi gorovji spada pod Indijo, medtem ko si regijo lasti tudi Pakistan. Prebivalstvo je sicer pretežno muslimansko, v resnici pa veliko Kašmircev noče bit niti pod enimi, niti pod drugimi, pač pa hočejo biti neodvisni. Zakomplicirana scena in politično povsem nerešljiva zagonetka že od leta 1947, ko so se v tem delu sveta po odhodu Britancev začele risati nove meje. Na eni strani so v konflikt vpletene oborožene muslimanske separatistične skupine, ki se bojujejo za »osvoboditev« Kašmirja izpod indijske vladavine (Pakistan te skupine bojda prikrito podpira in celo oborožuje). Na drugi strani je več kot pol milijona indijskih vojakov, ki nadzirajo dolino Kašmirja in njene meje ter v svojem poslanstvu zagotavljanja varnosti pred terorizmom oz. boja proti separatistom pogosto terorizirajo tamkajšnje prebivalstvo, mučijo ujetnike ter zapirajo ljudi brez kakršnekoli debate (drastično kršenje človekovih pravic, že večkrat slišano s strani Amnesty Internationala in drugih organizacij). Vmes pa prebivalstvo, ki se vsakič masovno zbuni, ko ga indijske oblasti začnejo srati, pri čemer jih k nasilnim demonstracijam verjetno dodatno podžigajo razni fundamentalisti, indijska vojska pa na nemire vsakič odgovori z brezkompromisnim streljanjem vsevprek. Tako je bilo denimo leta 2010 med demonstracijami v podporo neodvisnosti Kašmirja v Srinagarju in drugih mestih ubitih več kot sto ljudi. Noro, na vsake par let tam za kratek čas pošteno poči, potem pa hitro potihne in tako tudi ostane kako leto ali več, dokler ne pride spet do kake pizdarije.

Kašmir - politična mapa

Zaradi tega je pač mal »škatljivo« tja rinit in res je do določene mere čutiti neko napetost med ljudmi. Ko sva bila tam midva z Ireno, je bil center Srinagarja kot mesto duhov. Ok, bil je mesec ramadana in zato pač nekoliko bolj sproščeno dogajanje na ulicah, ampak ko sva vprašala nekega domačina, kaj se dogaja, nama je čisto brezbrižno razložil, da mesto protestno štrajka, ker so nekaj dni nazaj indijski vojaki brez pravega razloga ustrelili nekega kmeta zunaj mesta. Govoril je, kot da je to nekaj vsakdanjega. Zajebano. Tudi sicer sva bila deležna zelo različnih reakcij s strani lokalnih ljudi. V nekem trenutku sva spoznala možakarja, ki naju je ves navdušen vabil k sebi domov na čaj in Igorju ponosno predstavljal svoje hčere, v drugem trenutku pa je do naju pristopil nek čudak s precej nezaupljivim pogledom in nama z lepega začel tarnati »They took my father away!« In če sva na najini poti po severu Indije čez Himalajo povsod srečevala horde Izraelcev na svojem post-naborniškem oddihu, jih tu seveda ni bilo na spregled. Ni šans.

Kaj potem pravzaprav vleče ljudi v ta konec Indije? Gotovo so to lepote doline Kašmirja. Pokrajina je tu lepa, zelena in cvetoča, temperature prijetne, ni toliko tistega tipičnega indijskega kaosa, in vse skupaj se nahaja sredi Himalajskega gorovja, ki se od tu vije naprej v Pakistan. Sredi doline leži tudi veliko jezero Dal, po katerem (kot že stoletja poprej) plujejo ladjice z nič hudega slutečimi indijskimi počitnikarji. Turistov z Zahoda je sicer malo, indijskih pa ogromno.

Druga stvar, ki pritegne veliko zanimanja, je kultura. Srinagar in okoliški kraji imajo dolgo in bogato zgodovino, celotna regija je bila nekoč pretežno budistična in hindujska, od 14. stoletja naprej pa muslimanska, ko so večjemu delu Indije začeli vladati Moguli. V mestu stoji cel kup mošej, ki so po svoji arhitekturi precej unikatne in zelo pisane, predvsem v notranjosti. Tudi sicer se Kašmirci po etničnosti, jeziku in kulturi razlikujejo od drugih muslimanskih narodov v tem delu sveta. Obstajajo celo teorije, da naj bi bili Kašmirci eno izmed starodavnih izraelskih plemen, ki so bila izgnana iz Kraljevine Izraela po njenem uničenju v 7. stoletju pr.n.št (za podrobnejšo razlago si preberite npr. tale online članek). Ena še bolj divja teorija zagovarja, da naj bi sam Jezus preživel križanje in se v poznejšem iskanju teh izgubljenih plemen naselil v Kašmirju. In tam celo umrl (BBC prispevek na to temo).

Kakorkoli, v najinem vsakdanjem popotniškem življenju je Kašmir predstavljal spet povsem drugačno Indijo. Najbolj očitna je bila sprememba v načinu barantanja, ki se je od klasičnega indijskega straight-in-your-face nakladanja v stilu »yes sir, I have only the best sir, very cheap price sir« prelevila v bolj sofisticirano govorico, ki je zajemala veliko predhodnega, hmm, flirtanja… »I have been in this business for twenty years, I have shops in France and Spain, I invite you to my house for some tea and you can look at some of the things I make and sell, …« in podobno. Skratka še en izziv za Irenine superiorne pogajalske skillse. :)

In nenazadnje sva v Kašmir prišla zato, ker sva pač želela videti še ta konec Indijske Himalaje in tako zaključiti tako imenovani »veliki loop«, ki naju je iz Shimle preko dolin Kinnaur in Spiti popeljal najprej na sever v Ladakh, zdaj pa v Kašmir in po tem še v McLeod Ganj. Vse overland seveda. Res nepozabna avantura…

V Srinagarju in okoliških krajih sva preživela slab teden in po začetnih nekoliko živčnih vtisih, ki jih je na naju naredilo mesto z armadami vojakov na vsakem koraku, sva hitro odkrila prijazno in sproščeno podobo tamkajšnjega življenja, ko sva se na biciklih odpravila ven na podeželje. Kot prava turista sva najela tudi enega izmed majhnih čolnov, tako imenovano shikaro, in šla na večerni ogled različnih kotičkov jezera. Bilo je res lepo, kar je pozitivno presenetilo še skeptičnega Igorja. Kaj več od tega (trekanje, daljši izleti ipd.) nisva zmogla, ker si je Igor spet fental koleno.V planu sva imela recimo obiskati Gulmarg oz. Mt Afarwat, enega izmed redkih indijskih kvazi smučarskih centrov na višini 3700 metrov, od koder se vidi marsikateri znameniti vrh Himalaje. In kamor se navdušeni indijski turisti pridejo slikat v komplet smučarski opremi. :) Ampak kot rečeno nama to ni zneslo…

Sva pa po dolgem času naletela na ene par Slovencev, vsi več ali manj na poletnem dopustu. Nekaj sva jih spoznala že v Lehu, tu pa sva tudi malo več časa preživela z Almo in Suzano, s katerima sva nadaljevala pot naprej proti McLeod Ganju na jugu. Na Igorjevo veselje sta bili punci seveda založeni s šnopcom…