To naju je še posebej usekalo pri ogledu žalostnih fotografij ujetnikov zloglasnega zapora S-21 v Phnom Penhu. Ko sva prispela v glavno mesto Kambodže, sva se že zelo navadila na toplino ljudi, katerih prisrčni nasmehi so naju med potovanjem spremljali praktično na vsakem koraku. A fotografije, razstavljene v nekdanjem zaporu, ki danes služi kot muzej, posvečen žrtvam genocida Rdečih Kmerov, kažejo mrke, prestrašene in obupane obraze ljudi. Ubogih ljudi, ki so bili tu zaprti, mučeni in kasneje odpeljani na posebno določen kraj zunaj mesta, kjer so bili pobiti. Približno 17.000 ljudi je bilo tu »nastanjenih« in prav vsi so bili umorjeni, z izjemo sedem srečnikov. Fotografije so izhajale iz takratne zaporniške dokumentacije, saj so za vsakega novo prispelega jetnika napravili en mug shot. In na fotkah sami mrki, na smrt prestrašeni obrazi. Ko gledaš v oči človeka na eni izmed teh fotografij, gledaš v oči nedolžne žrtve, ki je kasneje dočakala nasilno smrt…

Security Prison 21 (kratko S-21) je bil eden izmed številnih zaporov, kjer so Rdeči Kmeri v času svoje »vladavine« med leti 1975 in 1978 zadrževali in pogosto tudi brutalno mučili svoje ujetnike. Rdeči Kmeri so bili komunistično gibanje, ki so leta 1975, potem ko so po nekajletni državljanski vojni prišli na oblast, v Kambodži uvedli zelo radikalne družbeno-politične »reforme«, ki bi šokirale še najbolj zagrizenega maoista. Najprej so pobili vse politične nasprotnike in pripadnike nekdanjega režima, potem pa celotno prebivalstvo Phnom Penha (in ostalih mest) prisilno izselili in nagnali delati na podeželje v okviru velikopoteznih, a utopičnih in neučinkovitih agrarnih projektov. Rdeči Kmeri so vse intelektualce (učitelje, zdravnike, uradnike, itd.), vključno z njihovimi familijami, tretirali kot družbeno zlo, »sprevrženo buržoazno elito«, ki jo je potrebno zatreti oz. preobraziti, zato so bili do njih neizprosno kruti. Ljudje iz mest (moški, ženske, mladoletniki, starčki, … prav vsi) so bili kot sužnji prisiljeni delati na poljih po cele dneve, ter v blaznem pomanjkanju živeti v posebnih taboriščih. Nekajletni otroci so bili poslani v posebne »šole«, kjer so jim prali možgane z razno raznimi nebulozami o sovražnikih z Zahoda (in Vietnama) in vesoljni pomembnosti komunistične revolucije in Rdečih Kmerov. Ob tem so vseskozi po celi državi potekala množična pobijanja (političnih »osumljencev«, za delo prešibkih ljudi, celo dojenčkov), ljudje pa so na veliko umirali tudi zaradi podhranjenosti in bolezni. Njihov edini »zločin« je bil, da so bili iz mest in izobraženih vrst. Bolano…

mrki in prestrašeni obrazi zapornikov, ki so vsi po vrsti doživeli nasilno smrt

Ocenjuje se, da je v tem obdobju umrlo približno dva milijona ljudi, kar je grozljivo in skrajno nedoumljivo. Le kaj je takratne politične voditelje, vodje taborišč in ostale akterje v tej nočni mori gnalo k propagiranju in uvajanju tako surovih metod ravnanja s sočlovekom? Pod takšnim vtisom sva vsa zamorjena zapuščala muzej in istega dne potem še Choenung Ek (tako imenovane Killing Fields), kraj v bližini Phnom Penha, kjer sva si ogledala lokacijo množičnih pobojev ujetnikov iz tega zapora.

Choeung Ek ali Killing Fields, kjer je bilo umorjenih več kot 15.000 ljudi iz zapora S-21

Da sva vsaj približno dojela, kako je do vsega tega prišlo (in kako se je vse skupaj končalo), je bilo potrebno večkratno branje literature o sodobni zgodovini Kambodže. In čeprav si vsak narod kroji usodo sam, so v primeru okoliščin, ki so privedle do vojaškega vzpona Rdečih Kmerov, seveda izdatno pomagali Američani, Kitajci in Vietnamci, vsi s svojimi lastnimi ideološkimi in političnimi interesi v Jugovzhodni Aziji. Še najbolj presenetljivo v tej zgodbi pa je dejstvo, da so Rdeči Kmeri kljub porazu leta 1978, ko so jih napadli Vietnamci in v Kambodži na oblast postavili novo vlado, ostali vojaško aktivni vse do leta 1998, pa čeprav v podrejenem položaju. Boji in konflikti med različnimi frakcijami ter teroriziranja nedolžnih prebivalcev so se tako nadaljevali še naprej skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih let, vse dokler ni večina glavnih akterjev Khmer Rouge-a bodisi umrla (vključno s Pol Pot-om, glavnim krvnikom v tej tragični zgodbi) ali prebežala na nasprotno stran.

Združeni Narodi, ki so se v začetku devetdesetih let aktivno vmešali v konflikt, so do neke mere pomagali stabilizirati razmere, a politično in gospodarsko je država ostala v precejšnjem razsulu. Na račun izredno ranljive in kaotične situacije v Kambodži ter popustljive mednarodne skupnosti so tako na oblast prišli ljudje, ki še danes tvorijo jedro izredno skorumpirane kamboške vlade. V njenih vrstah so tudi številni nekdanji pripadniki Rdečih Kmerov, vključno s premierjem Hun Senom. Kdo bi si mislil! V bistvu se veliko nekdanjih morilcev danes še vedno prosto sprehaja med ljudmi, zaradi vojnih zločinov je bil v vsem tem času obsojen le en izmed takratnih voditeljev, v šolah pa so o genocidu začeli poučevati šele pred nekaj leti. Kako je to mogoče? Ali to pomeni, da je v državi prišlo do vsesplošne sprave ter da so ljudje čisto preveč naivni in apatični? Ali pa si ne upajo povzdigniti glasu? Še posebej, ker se od trenutne gospodarske rasti mastno gode omejenemu krogu politikov, podjetnikov in tujih investitorjev, medtem ko se v zdravstvo, šolstvo ter ostale javne ustanove ne vlaga praktično nič. Veliko pomoči, namenjene ljudem na podeželju, prihaja od zunaj. Zdi se, kot da bi ljudje radi vse to čimprej pozabili, čeprav je znano, da velik del prebivalstva, starejšega od 30 let, trpi za posledicami posttravmatskega stresnega sindroma. Mnogi tako opozarjajo, da se zna podobna revolucija zgoditi ponovno. Tudi v sedemdesetih je v osnovi šlo za boj zatiranega kmečkega prebivalstva proti koruptivnim političnim elitam.

Za več o obdobju Rdečih Kmerov si lahko preberete izčrpen članek na Wikipediji, bolj skrčen zgodovinski pregled pa na spletni strani Cambodia Tribunal Monitor, ki spremlja aktualne sodne procese, povezane z genocidom. Za bolj vizualno doživetje pa močno priporočava ogled filma The Killing Fields iz leta 1984, posnet po resnični zgodbi o ameriškem novinarju Sydneyu Schanbergu, ki je za New York Times pokrival dogajanje v Kambodži v času državljanske vojne, in njegovemu kamboškemu pomočniku Dithu Pranu. Obstaja tudi veliko knjig, osebnih izpovedi in pričevanj žrtev, med njimi najbolj znana First They Killed My Father, v kateri avtorica opisuje svoje izkušnje, ko je bila kot petletna punčka s svojo familijo prisiljena delati v grozljivih razmerah v enem izmed taborišč.