V mestu Kratie, najinem prvem postanku v Kambodži, nas je z avtobusa, polnega backpackerjev (večinoma iz Si Phan Dona v Laosu, glej Ob Mekongu navzdol, part 3: Spodoben zaključek Laosa), ven izstopilo le ene par. Vsi ostali so odrinili naprej, bodisi v Phnom Penh, glavno mesto, ali Siem Riep, kjer se nahaja znamenito starodavno mesto Angkor. In za večino obiskovalcev Kambodže sta to edini mesti, ki ju vidijo na svojem potovanju skozi deželo, kar je nekoliko krivično, saj zaradi svojih prekomernih turističnih »čarov« nikakor nista reprezentativni.

Na vzhod v Sen Monorom, provinco Mondulkiri

Za pravi utrip Kambodže se je treba pobrat ven na deželo ali pa v katero izmed manjših provincialnih mest. Pokrajina Mondulkiri ob meji z Vietnamom, kamor sva se po Kratie-ju odpravila midva, ni niti eno, niti drugo, pač pa nekaj tretjega. Za razliko od pretežno ravninskih in vročih preostalih delov države, Mondulkiri predstavlja hribovit svet, kjer domačini naokoli skačejo zadekani v puhovke in puloverčke. Kar je bilo za naju skrajno nenavadno, saj so bile rahlo nižje temperature zelo prijetne in dobrodošle. Sen Monorom je osrednje mestece regije, precej nikakvo. Je neke vrste frontier town, saj se tu vse asfaltirane ceste iz smeri Phnom Penha končajo – proti severu, vzhodu in jugu ga obkrožajo hribi in gozdovi. Zato nama je bilo tudi tako zelo všeč, zaradi svoje odročnosti, divjine in pomanjkanja množic. Tukaj živeče staroselsko prebivalstvo, imenovano Bunong, je do svojega naravnega okolja zelo spoštljivo, povrh pa regija premore precej veliko, a zelo ogroženo, populacijo slonov (okoli 130) in drugih divjih živali. Se pa Sen Monorom v zadnjih letih počasi modernizira in širi, saj so tuji in domači podjetniki s pomočjo kamboške vlade zavohali nahajališča zlata in razno raznih rudnin. Kar ne obeta nič dobrega. Že zdaj se množično seka okoliško džunglo na račun lesa in nasadov gumijevca, zato se zna trenutna podoba regije v naslednjih cca. desetih letih drastično spremenit.

Tako kot vsako mesto ali vas v Kambodži, tudi Sen Monorom premore svoj psar ali tržnico, kjer je čez dan veliko akcije. Tudi sicer je v mestecu vedno čutiti neko dogajanje bodisi v stilu prihajajočih/odhajajočih turistov, biznismenov ali NGO delavcev ter hrumečih tovornjakov. Obstaja tudi nekaj kul barčkov oz. restavracij za hengat, najin najljubši je bil Green House, predvsem zaradi odličnega ribjega amok-a (značilna nacionalna jed, neke sorte curry), ki so ga tam stregli, in zelo prijaznega ter o regiji dobro poučenega lastnika restavracije Sam-a (po rodu Kitajec) in njegove luštne familije. A kakšnih drugih posebnosti v mestu nisva našla, zato se je bilo potrebno odpraviti ven…

tržnica v Sen Monoromu

Hajkanje po okoliških džunglah

Kakih posebnih pričakovanj glede planiranega trekinga tisti dan nisem imel (Irena ni šla), izraz jungle trekking običajno namiguje na dolgočasno gomazenje skozi vroče in soparne (in po možnosti blatne) gozdove, edina divja žival, ki jo vidiš na poti, pa je po možnosti kakšna izgubljena krava. A zahvaljujoč odličnemu lokalnemu vodiču Hongu, se je celodnevni hajk izkazal za enega najboljših na potovanju…

Tip je bil namreč prava zakladnica informacij o lokalni flori in favni, kulturi Bunongov (tudi sam pripada temu ljudstvu), ter razno raznih drugih zanimivosti o življenju v teh krajih. Ni in ni nehal govorit, pokazal in predstavil nam je vsako najmanjšo, zanimanja vredno rastlinico, ter našo ekipco hajkerjev mimogrede zvabil še h kakšnemu bližnjemu kmetu pokazat razne tradicionalne obrti in poljščine. Eden izmed vrhuncev hajka je bil definitivno lunch break, zelo okusen zelenjavni curry, ki smo ga skuhali na tradicionalen »taborniški« način v bambusovem steblu (Hong je cel kup sestavin, predvsem začimb in nekaj divje zelenjave, nabral kar na poti). Hajk je bil kar težek in dolg, na določenih delih pravi bush bash (kot se prebijanju skozi gosto šavje s pomočjo mačete reče na Novi Zelandiji), divjih živali na obzorju seveda nobenih, se je pa zelo jasno pokazalo, kakšno razliko v doživljanju tovrstnega hajka lahko naredi dober vodič. Namesto, da bi se vrnili popoldne, smo na finiš prišli šele zvečer, ker smo praktično na vsakem koraku naleteli na kakšno stvar, o kateri se je Hong razgovoril. Prav nič nas ni priganjal, nasprotno, na momente se je zdelo, kot da še ni vsega pokazal, povrh pa je ob poti celo smeti pobiral in neki starejši članici ekipe pomagal z nošenjem njene krame. Ko smo se okoli devetih zvečer končno vrnili v njegovo vas, so nam nasproti vsi navdušeni pritekli njegovi luštni otroci. What a guy! Ko smo se poslovili, sem mu moral v roke stisnit nekaj dolarjev napitnine: »Keep up the good work!«

Elephant Valley Project

Definitivno eno izmed najbolj posrečenih in posebnih zavetišč za živali, ki sva jih kdajkoli obiskala. Ta NGO iniciativa skrbi za lepo število slonov, ki so jih njeni akterji prevzeli ali odkupili od lokalnih farmerjev. Na podeželju živi namreč kar precej udomačenih slonov, ki jih njihovi lastniki nucajo za razno razna težja dela, nemalokrat tudi s prekomernih fizičnim izkoriščanjem in trpinčenjem. Elephant Valley Project (www.elephantvalleyproject.org) se trudi slediti načelom eko-turizma. Sloni se relativno svobodno gibljejo na območju treh dolin, ki jih organizacija najema od lokalnih vaških skupnosti, pri čemer domačinom namesto denarnega nadomestila zagotavlja zadostne količine riža, ki bi jih sicer morali gojiti na tej zemlji. Kar se denarja tiče, Elephant Valley Project sredstva namenja direktno za šolanje lokalnih otrok in zdravstveno pomoč prebivalstva. A večino denarja organizacija kajpak porabi za oskrbo slonov, kar v primeru oglaševanja zavetišča tudi jasno izraža – »We need your money«, a se hkrati trudi biti pri svojem delovanju tudi povsem transparentna.

Vsak slon ima svojega »skrbnika« ali mahout-a, ki na žival pazi praktično noč in dan. Čez dan jih pustijo, da brezskrbno romajo po gozdovih in se prehranjujejo, ponoči pa jih priklenejo ob kako drevo, da ne bi zbežali ali zašli nekam, kjer bi bilo za njih nevarno. Kot nam je razložil vodja organizacije in naš vodič pri ogledu zavetišča, Jack Highwood (po rodu Anglež, zavetišče vodi zadnjih sedem let), so ti sloni zelo ranljivi, saj so bili praktično celo življenje navajeni na ujetništvo, delo in boleče udarce svojih lastnikov. V tem zavetišču pa končno lahko zaživijo »normalno« življenje, čeprav postopoma in pod nadzorom, saj v divjini ne bi bili sposobni samostojno živeti.

Najin celodnevni obisk zavetišča je vključeval dopoldanski vodeni ogled ene izmed dolin, kjer smo lahko celotni čas brezskrbno (a z varne razdalje) opazovali slončke pri njihovih vsakdanjih opravilih, ki večinoma vključuje nažiranje in občasno »tuširanje« v bližnjem potoku. Popoldne je bilo na vrsti prostovoljno delo, v našem primeru pospravljanje okoli centra. Organizacija večino svojih prihodkov pridobi od turizma, torej od obiskovalcev zavetišča in volunterjev, ki lahko tam bivajo in pomagajo tudi več dni. Od tod tudi koncept eko-turizma, katerega dejavnosti koristijo tako živalim, kot tudi lokalnemu prebivalstvu ob upoštevanju minimalnih negativnih učinkov na okolje.

v zavetišču Elephant Valley Project skrbijo za 12 slonov, ki so jih sem pripeljali iz ujetništva

Še na hitro o korupciji v Kambodži

Praktično na vsakem koraku jo »občutiš«. Ko sva iz Kratie-ja v nabito polnem kombiju (ki je imel povrh zadaj namontirane še gajbe s kurami) potovala v Sen Monorom, so nas na poti trikrat ustavili policaji. Voznik je prav vsakič na hitro policaju v roke stisnil šop denarja, nakar smo hitro oddrveli naprej. Denar za…?

Še eno zanimivo zgodbo pa nam je povedal Jack iz zavetišča. Kako leto nazaj je namreč vlada Kambodže ustanovila posebno komisijo, katere naloga naj bi bila boj proti korupciji. Komisija naj bi preverila vse vladne in nevladne organizacije v državi ter ocenila njihovo morebitno vpletenost v koruptivne dejavnosti. Ko so njeni predstavniki obiskali Elephant Valley Project, so Jacku razložili, da pripravljajo poseben seznam organizacij, za katere menijo, da svoje dejavnosti opravljajo na povsem transparenten in pošten način. Je pa treba članstvo na seznamu »plačati«! Heh.