Če vsa večja mesta in razni turistični centri vzdolž obale uživajo določeno prosperiteto na račun vietnamskega gospodarskega buma, pa to ne velja za kraje v notranjosti države. Mesto Kon Tum, ki leži visoko v hribih pokrajine Central Highlands, cca. 12 ur vožnje severno od Saigona, je en tak primer. Čeprav se mesto počasi razvija in širi zaradi pred nekaj leti odprtega bližnjega mejnega prehoda z Laosom in boljših cestnih povezav, pa je cela regija prepredena z revnimi in težko dostopnimi vasmi, kjer prebivajo manjšinska prebivalstva, kot sta Bahnar in Jarai. Njihove socialno-ekonomske stiske so zaradi manjšinskega statusa in odmaknjenosti regije praktično popolnoma prezrte s strani vlade in humanitarnih organizacij.

Žrtve teh razmer so najpogosteje otroci. Starši štirih ali več otrok preprosto niso zmožni preskrbeti svojih familij, sploh pa, kadar kateri izmed staršev umre (treba je razumeti, da so življenjske razmere v teh krajih precej težke in zdravstvena oskrba težko dostopna). Otroci so tako izpostavljeni velikemu pomanjkanju najosnovnejših potrebščin.

Na srečo pa v mestu in okoliških krajih deluje šest sirotišnic pod okriljem lokalne cerkvene skupnosti, ki skrbi za velik del otrok brez staršev ali otrok iz najrevnejših družin. Trenutno v vseh šestih sirotišnicah biva preko 800 otrok, za njih pa v celoti skrbi peščica predanih in nadvse ljubeznivih nun!

S Farokhom niti nisva vedela, kaj pričakovat ob najinem prihodu v Kon Tum. Po celonočni vožnji z avtobusom iz Saigona sva se navsezgodaj znašla v tem zasanjanem mestu in skušala dojeti, kaj in kako. Hitro sva ugotovila, da so ljudje tu neverjetno prijazni in atmosfera bistveno bolj sproščena. Tistega popoldneva sva se tako z najetimi bicikli podala raziskat okolico. Za humanitarne dejavnosti tukajšnje skupnosti sva slišala že prej in najin cilj je bil priti v stik z eno glavnih lokalnih koordinatork projekta, Tereso. Po nekaj urah prekladanja iz ene vasi v drugo na smešno premajhnih biciklih sva le uspela najti iskano sirotišnico po imenu Vinh Son 5.

Tam je bila tudi Teresa, ki naju je navdušeno sprejela. Noro prisrčna ženska, stara komaj 33 let, že več let vodi dejavnosti vseh šestih sirotišnic. Tudi sama je s svojimi štirimi sestrami odraščala v eni izmed sirotišnic in tako odlično pozna tamkajšnje razmere. Zaradi svojega dobrega srca in predanega dela jo ljudje iz tamkajšnjih vasi tretirajo kot pravo svetnico in se pogosto k njej obračajo za pomoč in nasvete.

V Kon Tumu sva preživela en teden in se skušala vključiti v vsakodnevne dejavnosti sirotišnic – kolikor se je le dalo. Največ časa sva prebila v Vinh Son 5. Otroke sva učila angleško, se z njimi igrala in jih učila pesmic, sestram/nunam pomagala pri težjih opravilih in z najinim najetim mopedom dostavljala razno razne potrebščine tudi v ostale sirotišnice. Nepozabno doživetje. Tamkajšnji otročki so tako luštni in odprti. Približno polovica jih je povsem brez staršev, medtem ko so bili ostali pripeljani sem, ker jih starši preprosto niso bili več sposobni nahraniti.

Zelo sva bila presenečena, kako dobro so organizirane tamkajšnje sirotišnice. Vsekakor plod dolgoletnega skrbnega dela. Otroci živijo v relativno dobrih razmerah (trije obroki na dan, čiste sobe, učilnice za razno razne aktivnosti, otroška igrala, …) in prav vsi obiskujejo lokalno osnovno šolo.

A zadostna finančna podpora kajpak ostaja glavni izziv teh sirotišnic. Večina denarja za »večje investicije« (novi prostori za učilnice, oprema za kuhinjo, čistilne naprave za pitno vodo, šolske potrebščine, …) je bila darovana s strani posameznikov, predvsem tujcev, ki so Vinh Son odkrili po naključju ali prek poznanstev. Ko sva bila midva tam, sva denimo spoznala nek starejši italijanski par iz Benetk, ki vsako leto sem pride za šest mesecev in pomaga sirotišnicam pri razno raznih opravilih. A nahraniti 800 otrok seveda ni  kar tako, in zgolj s predanim, iznajdljivim in učinkovitim delom tamkajšnjih sester je vse to možno (vse sirotišnice denimo pečejo svoj lasten kruh, vzrejajo prašiče, pridelujejo zelenjavo).

Dejstvo pa je, da vsak izmed otrok mora »odrasti«, torej pridobiti primerno izobrazbo, poklic in s tem možnost za normalno življenje. In izobrazba v Vietnamu ni poceni, sploh v višjih srednjih šolah in na fakultetah ne. Teresa si nadvse želi starejšim otrokom zagotoviti to možnost. Pet bivših otrok iz sirotišnice Vinh Son 5 trenutno študira medicino v Saigonu. Teresa pravi, da je zelo težko financirati njihov študij in mora včasih seči tudi v svoj lasten žep (btw, tudi sama je mati štirih čudovitih otrok). Je pa njena dolgoročna ideja, da bi v nekaj letih tu zgradili majhno lokalno kliniko, ki bi okoliškemu prebivalstvu nudila brezplačno ali poceni zdravstveno oskrbo, in v kateri bi bili zaposlenih prav ti študentje. Torej vse dobro premišljeno in v smislu solidarnosti.

S Tereso smo se pred najinim odhodom resno pogovorili o možnostih sponzoriranja otrok. Koncept ni nič novega in je dobro uveljavljen v svetu, kjer si različne humanitarne organizacije želijo pomagati otrokom. Problem je seveda najti donatorje, ki bi z enkratnim zneskom (po možnosti na letni ravni) omogočili kritje stroškov za izobrazbo otrok ali drugih dejavnosti, potrebnih za njihovo skrb in razvoj. Teresa stalno išče potencialne sponzorje, ki bi pomagali otrokom v sirotišnicah, zato sva se s Farokhom odločila, da ji pri tem pomagava.

Na Facebooku sva odprla stran oz. event, kjer lahko najdete informacije o treh otrocih, za katere se išče sponzorje. Preberete si lahko posamezne predstavitve otrok, hkrati pa tudi znesek potrebnega denarja in obrazložitev, čemu je ta denar namenjen.

Vljudno vabljeni – https://www.facebook.com/events/452792034784618. Z vašimi prispevki lahko tem otrokom pomagamo zagotoviti lepo prihodnost.

ps. Stran je v angleščini. V kolikor bi bil kdo pripravljen pomagati in vas zanimajo dodatne informacije (o otrocih, o možnostih glede nakazila denarja, ipd.), mi prosim pišite na mail ali preko FB.