«

»

Oct
27

Ognjeni obroč

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta se brata Lawrence in Lorne Blair podala na deset let dolgo odisejado po otokih Indonezije in rezultat te avanturistične ekskurzije je bila ena najbolj kultnih naravoslovno-etnoloških dokumentarnih filmskih serij, imenovanih Ring Of Fire: An Indonesian Odyssey. V njej avtorja prikažeta nekatere zelo nenavadne in redko dokumentirane prizore, ujete na filmski trak, z različnih koncev te dežele. Naslov dokumentarne serije se navezuje na tako imenovani Pacifiški ognjeni obroč, seizmološko najbolj aktivno in obsežno območje na svetu, ki se v velikem loku razprostira prek zahodnih obal Južne in Severne Amerike vse do otočij zahodnega Pacifiškega Oceana. Indonezija ga še posebej najebe, saj se nahaja na stičišču treh tektonskih plošč in tako premore največjo koncentracijo aktivnih vulkanov na naši ljubi Zemljici. Nekaj zgodovinsko najbolj kataklizmičnih izbruhov se je zgodilo prav tu.

Tretja epizoda serije Ring Of Fire se prične z zgodbo o ognjeniku Krakatoa,
ki je leta 1883 povzročil enega največjih dokumentiranih izbruhov

Mene so med romanjem po Indoneziji praktično vseskozi spremljali pogledi na različne ognjenike in ostale vulkanske tvorbe – Flores in sever Sulawesija sta posejana z vulkani. Najbolj mi bosta v spominu ostala predvsem dva. Prvi je Kelimutu, na vzhodnem delu Floresa, ki ga sestavljajo tri kraterska jezera različnih barv. Barve jezer naj bi se zaradi nepojasnjenih kemičnih procesov v vodi povrh skozi leta stalno spreminjala. Ko sem se navsezgodaj zjutraj z motorjem odpravil proti vulkanu, so me ob sončnem vzhodu na vrhu pričakale turkizno modre barve dveh jezer, medtem ko je bilo tretje jezero totalno črno.

turkizno modre barve kraterskega jezera Tiwu Nuwa Muri Koo Fai (Kelimutu), kamor se po legendi odpravijo duše mladih umrlih

Drugi epski prizor je bil pogled v brezno Rinjani-ja, drugega najvišjega ognjenika v Indoneziji (3700 metrov), z velikanskim šest kilometrov širokim jezerom na sredi kraterja iz katerega ven štrli še en manjši ognjenik Gunung Baru. Ta naj bi nastal šele pred nekaj sto leti in nazadnje bruhnil leta 2004 (z roba glavnega kraterja so lepo vidna nova mesta izbruhov in novo nastala obrežja, kot posledica razlite lave). Potrebnega je bilo tri dni žeščega hajkanja v družbi treh Francozov, vodiča in dveh nosačev, da smo se prvi dan priplazili do roba kraterja iz smeri Sembaluna (in pri tem premagali 1500 metrov višinske), drugi dan spustili vse dol do jezera (600 metrov višinske) in potem spet gor do roba kraterja na drugi strani, tretji dan pa spustili do naše zaključne točke v vasi Senaru.

Drugi dan je bil še posebej zajeban, ker smo okoli poltretje ure ponoči štartali z namenom vzpona do najvišje točke kraterja na 3726 metrih (cca. 1000 metrov višje od našega kampa). Tistega jutra nam vreme totalno ni bilo naklonjeno, saj je bilo vse v oblakih, veter je bil čisto ubijalski, pa še grozno mrzlo je bilo. Kaki dve uri smo rabili, da smo se po razrahljanemu melišču, značilnemu za ognjenike, v popolni temi prebili do cca. 200-300 metrov pod vrh, medtem ko nam je brutalen veter suval direktno v ksiht. Na tej točki smo obstali, stisnjeni pod veliko skalo skupaj z ostalimi pohodniki in čakali na izboljšanje vremena, kar pa se ni zgodilo. Jebi ga. Pod odejo oblakov, ki so se valili čez vrh, se nam je še vedno odpiral veličasten razgled čez krater, pa tudi sicer so nam ti trije dnevi all-in-all ponudili obilo dramatičnih vist.

Tako sem tudi zaključil svojo zgodbo o Indoneziji, kjer sem prvič v življenju potoval čisto sam. Trije intenzivni in naporni dnevi Rinjani-ja ter dva dneva poležavanja v Kuti Lombok, majhnem obmorskem mestecu na jugu otoka, so bili enkraten epilog mojega dvomesečnega vandranja po tej čudoviti deželi.  Terima kasih banyak dan sampai jumpa lagi Indonesia.

1 comment

No ping yet

  1. Ziva says:

    Zakon! Dodatni komentar ni potreben!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>