Prvi teden na Floresu me je mal zamoril. Začel me je preganjat občutek, da ne doživljam nič novega. Prekladam se od točke A do B in naprej in si probam kaj ogledat, koga spoznat,… Ugotovil sem, da me stvari čedalje težje presunejo ali očarajo. Kar je razumljivo, po letu in pol tavanja po svetu se tudi tega naveličaš mende. Povrh pa so praktično vsi travelerji, ki sem jih uspel spoznat, potovali v nasprotno smer od mene. Pa itak spet sami parčki…

Dojel sem, da rabim nekaj drugačnega. Karkoli. In potem sem na enem izmed popotniških spletnih forumov zasledil debato na temo otoka Sumba. In nekaj me je v vseh teh debatah pritegnilo, svojevrstno navdušenje uporabnikov foruma nad tamkajšnjo lokalno sceno in kulturo. Sumba, da razjasnim, leži južno od Floresa in je eden najjužnejših in najrevnejših otokov v Indoneziji. In posledično manj obiskanih. Lahko bi rekli rahlo »bogu za leđima«, s Floresa se trajekt na relativno dolgo pot tja in nazaj odpravi dvakrat na teden. Obstaja še nekaj rednih letalskih povezav z večjimi mesti v Indoneziji, to je pa to.

OK, why not. Saj me konec koncev vedno rajcajo malo bolj off the beaten path destinacije. Do katerih je težje prlezt, ampak te vedno nagradijo. In tako se je tudi začelo. V mestu Ende sem se okoli štirih zjutraj vkrcal na trajekt, ki je, mimogrede, zamujal tri ure. Potem pa kar 15 ur počasne vožnje do Sumbe v dokaj usranih bivalnih razmerah. Yeap, težka pot.

Prva dva dni sem preživel v mestecu Waingapu in kaj kmalu je sledilo spoznanje, da sem praktično edini bule (tujec, belec po indonezijsko) v mestu. Mogoče celo na celem otoku, sem gruntal. Kar je bilo kjut, saj sem bil spet deležen neizmerne pozornosti že pregovorno prijaznih lokalcev. Tistih nekaj, ki so zmogli malček angleščine, so rade volje z menoj tudi poklepetali, mi tu in tam celo naredili kako uslugo. Povrh pa mi je večerna osama in izolacija v krajih, kjer se folk spoka domov že okoli osme ure, tokrat še kar sedla. Dobro sem se počutil.

Po tem sem se preselil v mestece Waikabubak v zahodnem delu otoka. Kraj in celotna regija sta me čisto prevzela. Ta del Sumbe je poln bizarnih in skrivnostnih stvari, ki so v primerjavi s Tana Torajo (glej post Toraja people… skozi življenje in smrt v posmrtno življenje) bistveno manj izpostavljene turizmu. Folklora se kaže praktično v vseh aspektih njihovega življenja – religiji, gradnji hiš, oblekah, slovesnih dogodkih, nakitu,… in vse skupaj je zaradi revščine, ki vlada v tem delu Indonezije, tudi bolj recimo temu »avtentično«. Ko obiščeš katero izmed bolj odročnih vasi, naletiš na ljudi, ki na pol nagi skačejo naokoli, kakršnakoli interakcija in socializacija z njimi pa obvezno vključuje žvečenje betelnut oreščkov, kajenje cigaret in drugih »protokolov«. Hiše so lesene in razmajane, slamnate strehe so visoko povzdignjene, sredi vasi pa ležijo ogromni megaliti, bodisi v vlogi grobnic ali »spomenikov«, posvečenih duhovom in prednikom.

Velika posebnost Sumbe je tudi tradicionalni festival, imenovan Pasola, ki ga otočani priredijo februarja ali marca, odvisno od božjih znamenj. Gre za nekakšen turnir, kjer se ekipe konjenikov iz nasprotujočih si plemen med seboj dobesedno spopadejo, pri čemer se obmetavajo s sulicami. Končni rezultat je lahko precej krvav, včasih lahko kak tekmovalec tudi umre, glavna ideja pa je, da naj bi prelita kri pripomogla k boljši plodnosti zemlje in posledično pridelku. Brrrrr…

Še najbolj v srcu mi bo ostal Alfonso iz Waikabubaka, ki sem ga spoznal čisto po naključju. Neverjetno simpatičen in vedno nasmejan tip. Bil je tako dober do mene, da me je na motorju cel dan peljal po okoliških vaseh in plažah ter mi pomagal s prevajanjem pri pogovorih z domačini. Skupaj sva preživela kar precej časa in postala zelo dobra frenda. Alfonso skupaj z njegovimi starši in sestro v Waikabubaku vodi majhno lokalno sirotišnico, kjer živi približno 30 otrok. Sirotam nudijo dom in osnovne življenjske potrebščine, čeprav tudi zase nimajo veliko. Njihova hiša je majhna in preprosta, redno službo ima samo fotr (je učitelj v osnovni šoli), kaj dosti pomoči (če sploh) s strani lokalnih skupnosti pa tudi ne dobijo. Kako dobri ljudje!

Alfonsova glavna skrb je otroke naučiti glavnih življenjskih vrednot (spoštovanje, hvaležnost, odgovornost,…). Vsa familija je fejst pobožna (so katoliki) in ko sem na dan mojega odhoda za otroke v štacuni nabavil razno razne stvari, kot npr. šolske potrebščine, igrače in paste za zobe, so se kasneje v dnevni sobi vsi skupaj zbrali (tudi otroci) in odmolili meni v čast, heh. Bilo je kar čustveno.

V Waikabubaku sem spoznal še enega super domačina, mladega fanta po imenu Alfredo, ki sem ga, tako kot Alfonsa, spoznal mimogrede na ulici, ko je mimo mene pridrvel na svojem motorju. Tip ni znal skoraj nič angleško, me je pa vseeno povabil v svojo domačo vas blizu mesta. Alfredo je brez staršev in tako skupaj s svojimi brati in sestrami živi v zelo skromnih razmerah. Kar naprej se mi je opravičeval »ker so revni«. Razkazal mi je vas, me predstavil vsem svojim sorodnikom in skupaj smo tistega popoldneva v miru pohengali pred njegovo hišo, se pogovarjali o fuzbali in ostalih vsakodnevnih zadevah, kolikor je pač šlo (oni mečkn angleško, jaz pa mečkn indonezijsko). Ti ljudje nimajo praktično ničesar, pa vseeno premorejo toliko odprtosti in gostoljubja.

Sumbo sem zapustil z neverjetnimi vtisi. Otok je čudovita mešanica nenavadnih, nekako surovih tradicij in življenjskih razmer, a hkrati zelo očarljivih in prijaznih ljudi. Ko sem prispel nazaj na Flores, sem se počutil velik boljš. Srečen in motiviran za naprej. Želel bi se pa vrniti, predvsem zaradi Alfonsa in otrok, pa tudi zaradi Pasole. Bomo videli…