»Hello misteeeer!« odmeva praktično na vsakem koraku v Indoneziji. Folk te bo pozdravljal na ulici, ti mahal z balkonov, vpil za tabo, ko bo pičil mimo na motorju,… Skratka še bolj intenziven superstar tretma kot v Indiji. S tem da ljudi v Indoneziji niti ne zanima tvoj denar, so preprosto »navdušeni« nad tujci oz. belci. Vsaj videt je tako. Nekakšno sramežljivo spoštovanje, izraženo z veliko mero prijaznosti, predvsem med starejšimi, mlajši se znajo včasih tut mal kretensko obnašat. Otroci so najbolj pogumni in čist popizdijo od veselja, ko te vidijo, »helouuuuuu helouuuuuu!« kričijo, te zasledujejo, stegujejo roke in dajejo petke ter nemalokrat tudi težijo za sladkarije. Gula gula! Nekega dne smo se na skuterjih podili okoli jezera Poso v centralnem delu Sulawesija in ko smo se za pet minut ustavili v neki vasici, je do nas pritekla punčka, totalno navdušena in s takim nasmeškom na obrazu, da je bilo videt, kot da bo počila. Do vsakega izmed nas je počasi stopila in nas previdno pobožala po roki, potem pa vsa happy stekla stran. Kolk kjut…

Easy-going manire

Prebivalci Indonezije so taki cukri. Kakšna razlika od Indije! V Indonezijo sem prišel poln predsodkov in nezaupanja do kogarkoli, ki bi želel do mene pristopit. Moj popotniški mindset je v Indiji postal popolnoma deformiran, obrambno nastrojen, saj bo skušal (skoraj) vsak Indijec apriori od tebe kaj iztržit, zavestno ali podzavestno. A hitro dojemam, da v Indoneziji ni tako. Ljudje so veliko bolj diskretni in nevsiljivi, celo nekoliko zadržani, a dovolj odprti in vedno pripravljeni pomagat. Če rabiš informacije, iščeš nekaj, rabiš prevoz, karkoli. In vedno se ti tako lepo nasmehnejo. Tudi če ti že hočejo kaj prodat, bodo po prvem tidak terimah kasih (ne, hvala) takoj odnehali in prijazno odstopili. Kakšna pozitivna sprememba…

Če že moram ugibat, zakaj je tako, bi rekel, da zaradi morja. Indonezija je dežela morja in otokov, baje več kot 17.000. Yeap, 17.000 otokov! In ziher sem, da morje »blagodejno« vpliva na počutje. Oziroma preprosto rečeno ljudje so rahlo zadeti od morskih hlapov. To sem nekako opazil že na Novi Zelandiji, to opažam celo na slovenski obali, heh. Zaradi kombinacije morja, sonca in tropskega naravnega ambienta so ljudje zelo easy-going.

Tudi zgodovinsko gledano so različni otoški narodi in plemena, ki danes tvorijo prebivalstvo Indonezije, živeli relativno mirna življenja. Akcije in zunanjih vplivov je bilo sicer vedno dovolj – Arabci, Kitajci, Indijci in Evropejci so vedno potovali skozi te dežele v iskanju začimb in drugih eksotičnih dobrin ter se med seboj fajtali za prevlado na morju, medtem ko so domačini pretežno stali ob strani in skušali normalno živeti naprej. Kakšnih genocidov, brutalnih vojn ali podobnih travmatičnih izkušenj niso bili nikoli deležni, čeprav je do raznih med-etničnih in verskih konfliktov vedno prihajalo, tudi danes. Muslimanska in krščanska religija sta imeli še največji efekt na tradicijo ljudi, saj je velik del njihovih animističnih verovanj in plemenskih navad zamrl. Večina prebivalstva danes je islamske veroizpovedi, ponekod tudi katoliške in protestantske (velik del Indonezije je bil dolgo časa pod nizozemsko kolonialno oblastjo), nekje (recimo Bali) pa celo hindujske in budistične. Povsod vidiš velikanske cerkve in mošeje, celo v malih selih, kar zgleda prav absurdno.

Lajf zunaj mest je še vedno precej simpl. Bajte so večinoma grajene iz lesa, ljudje pa, čeprav nimajo denarja, na videz še kar uspevajo furat svoja življenja in skrbet za svoje velike familije. Povsod vidiš armade otrok, ki se podijo naokoli (pet ali več otrok pri familiji je čisto normalna cifra). Prosjačenja za denar praktično ne doživiš, tega preprosto nimajo v navadi. Na podeželju so vsi zelo na izi. V mestih je slika drugačna – veleblagovnice, veliki avtomobili, obsesija z mobilnimi telefoni in obupnimi domačimi pop zvezdami, skuterjev na cestah kot mravelj,  opazna revščina,… verjetno tud rahlo bolj zatežen folk. V velikih mestih se nisem praktično nič zadrževal…

Kaj lahko še povem o Indonezijcih? Aja, ful radi pojejo. Povsod, kjer se henga, se poje. In to prav lepo poje. Vse od domačih pesmi, pa do Boba Marleya in… heh, Bryana Adamsa (ki je btw ful popularen, očitno imajo Indonezijci soft spot za ljubavne pop/rock komade). Ja, pa kadijo kot utrgani. Povsod, razen na bencinskih črpalkah, kjer je, začuda, prepovedano. Pa mal so obsedeni s seksom se mi zdi, predvsem moški. Mimogrede te vprašajo »You like tits?«, »You got bum bum pills?« ali »You have any porn movies?« ter odkrito govorijo o svojih avanturah s prostitutkami. Pa vsi poročeni…

Riž, riž, riž in še enkrat riž

Hrana v Indoneziji je, vsaj zunaj turističnih krajev, precej dolgočasna. Čeprav je veliko indijskega in kitajskega vpliva v njihovi kulinariki, so riž, nudlci, nekaj zelenjave in sambal (omaka iz čilija) glavna osnova, zraven pa pač tisto, kar si familije uspejo privoščit oz. kar uspejo pridobiti lokalno. Med mesnimi jedmi prevladuje piščanec, dobiti se da pa tudi kaj malo bolj »ekstravagantnega«, kot npr. pes ali netopir (slednje preizkušeno). Rib je vsepovsod dovolj, a tudi tega se naveličaš, še posebej, ker jih običajno (pre)cvrejo na olju. Kakih spešl restavracij z raznovrstno hrano praktično ni, ves gostinski biznis se odvija na ulicah v obliki majhnih družinskih »menz« (a.k.a. warung) ali štantov. In tu sta nasi goreng (ocvrt riž) in mie goreng (ocvrti nudlci) VEDNO na jedilniku (včasih celo edina) ter kakšne dodatne ocvrte pizdarije, razne župe z nudlci… ugh. Je pa cheap, za tipično jed običajno pihneš od 10.000 do 25.000 indonezijskih rupijev, kar je ekvivalentno 1 do 2 evra.

Še dobro, da je vsaj tropskega sadja v izobilju. Ananas, papaja, mango, banane so klasika, kot tudi salak, indonezijska posebnost – sadež, ki zgleda kot velikanski strok česna, ko ga olupiš. Sadni sokovi so pogosto na jedilnikih, med njimi najbolj prijetno presenečenje jus avokad – sok iz avokada, kondenziranega mleka, ledu in čokolade. Mmmmm… ful osvežujoče. Avokado kicks ass. Kar se alkohola tiče, se razen pira, ki je relativno drag, ne dobi kaj dosti drugega. Čeprav povsod po Indoneziji kuhajo še kar pošteno žganico iz destilirane palmove smole ali riža, imenovano arak. Ampak glede na to, da muslimanska načela ne gojijo posebne tolerance do pitja žeščega alkohola, vsaj v javnosti ne, moraš biti s kozarčkom v roki kar previden. Kar seveda ne pomeni, da ga folk ne pije besno…

(Not so) green Indonesia

Indonezija je na pogled ful lepa. Lepe plažce, hribi, gozdovi, džungla, vulkani, majhni otočki,… seveda tam, kjer ne živi veliko ljudi. V gosteje naseljenih regijah je scena drugačna. Gozdove se bolestno seka in sežiga za riževa polja ali pašnike. Tudi s smetmi je štala. Sicer ni tako grozno kot v Indiji recimo, je pa še zmer grdo. Povrh Indonezijci veliko svojih smeti zmečejo kar v morje, ki veliko tega potem spet naplavi na plažah. Če že poberejo smeti okoli svojih bajt, jih pa sežigajo ob cesti, na svojih dvoriščih ali poljih. Gadno. Ko sva se z Borutom potapljala na severu Sulawesija okoli otoka Bunaken (glej post Solo naprej), je najin potapljaški center en dan organiziral prostovoljno čistilno akcijo. Vsi gostje in zaposleni smo šli čez dan tauhat smeti iz morja in samo v nekaj urah nabrali preko 200 kilogramov različnega sranja – vse od plastenk, čevljev, preprog, pa do rjaveče pločevine in otroških plenic (rabljenih seveda). Bljah. In vse to je bilo raztreščeno čez čudovit koralni greben, ki je del zaščitenega morskega nacionalnega parka (slike s te čistilne akcije si lahko ogledate TUKAJ). Ljudje pač ne štekajo…

Jalan, jalan…

Just walking around…

V svojem romanju po Indoneziji sem štartal na severu Sulawesija, v mestu Manado oz. na bližnjem otoku Bunaken, kjer sva z Borutom tauhala. V naslednjem mestu Gorontalu sem preživel nekaj dni pri couchsurferju Agusu in si zrihtal podaljšanje vize v tamkajšnjem immigration office-u. Potem pa s trajektom na otočje Togean, natančneje na majhen otok Bolilangga, kjer sem en teden prelenaril v luštnem resortu s svojim lastnim bungalovčkom in visečo mrežo na verandi ter jedel dnevno sveže, na žaru spečene ribe za kosilo in večerjo čisto vsak dan. Can’t complain. Potem pa spet na »celino« ali centralni del Sulawesija v mesto Tentena ob jezeru Poso (za nekaj dni) in nato pokrajino Tana Toraja, kjer sem preživel še en teden, preden sem pičil v Makassar na jugu otoka, da ujamem svoj let do otoka Flores, naslednje destinacije v Indoneziji.

View Larger Map

Potovati po Indoneziji je dokaj enostavno, če zanemariš vožnjo po grozno vijugastih in razrukanih cestah, ki so speljane čez vse tiste hribe in doline. Folk neprestano migrira sem ter tja, običajno natovorjen z nekaj kufri ali škatlami oblek, daril, hrane, celo kokoši naokol prenašajo. Zato je opcij za prevoz na kopnem vedno veliko. Lahko se furaš v udobnem avtomobilu (neke sorte shared taxi), v totalno prenabasanem busu ali pa kar zadaj na tovornjaku. Odvisno, koliko si pripravljen plačat. Med prekladanjem naokoli veliko časa preživiš tudi na raznih čolnih, barkah ali trajektih, logično, državo tvori več kot 17.000 otokov, right.

Večino časa sem potoval z noro luštnim francoskim parom iz Pariza, Sebastianom in Laurence, ki sta na enoletnem potovanju, pri čemer je Indonezija njuna prva destinacija (njun blog). Zdaj sta že pet mesecev tu, saj sta se totalno navlekla na potapljanje (Seb je v tem času npr. opravil že tri PADI tečaje in zdaj resno računa še na Dive Master Course). Sulawesi z izjemo potapljanja in Tana Toraje (o tem več v naslednjem postu) v bistvu ne ponudi nič blazno spektakularnega, vsaj tam ne, kjer sem bil jaz, zato je bila njuna družba na poti in družba ostalih ljudi, ki smo jih spoznali, zelo dobrodošla. Ritem je v teh krajih pač počasen, življenje simpl, narava povsod enaka, kakih kulturnih presežkov ne doživiš, večerno dogajanje, razen blesavih karaoke barov, pa praktično ne obstaja. Še dobro, da so ljudje tolk fejst, definitivno najbolj očarljiva stvar v tej deželi.