Back in India… severna Indija, dežela »divjakov in nekultiviranih ljudi«, kot jim pravijo ljudje z juga. In kot da ni dovolj že to, da je bila pot tja ful naporna. Ne, kot prvo destinacijo sva si izbrala eno najbolj »zahtevnih« indijskih mest sredi najhujšega poletnega vremena. Varanasi…

Po dolgem času sva mejo med dvema državama prečkala spet overland, kar je vedno zabavno, lahko pa tudi dost zajeban. Samomorilska vožnja s totalno razštelanim avtobusom iz Pokhare proti indijsko-nepalski meji se je končala z dvodnevnim postankom v mestu Lumbini, poznanem kot rojstnem kraju Bude. Ker Lumbini leži tik ob meji, v nižinah torej, je bila junijska vročina pošten šok. Sledili sta dve noči zelo zelo slabega spanca, saj so zaradi električnih mrkov še ventilatorji v sobah stalno crkovali. Dost bedno…

Po dokaj živčnem prestopu meje (»uradnik« na indijski strani je nekaj kompliciral zaradi najine vize) v zgodnjih jutranjih urah, dvourni vožnji s prenabasanim shared jeepom do mesta Gorakhpur in potem peturni vožnji z vlakom (na najino veliko veselje v A/C vagonu), sva okoli devete ure zvečer prišla v Varanasi.

Kaj češ, lahko bi ta del Indije preskočila in šla direkt proti skrajnemu severu, a sva si nekako rekla, da potrpiva še ta dva tedna za ogled dveh najznamenitejših mest v severni Indiji – Varanasija in Agre (Taj Mahal), preden spizdiva v kraje z zmernejšimi temperaturami. Pač malo več bova plačala za sobo, da bova lahko uporabljala klimo, dnevni urnik pa prilagajala vročini zunaj, kar pomeni naokoli letat samo navsezgodaj zjutraj in pozno popoldne oz. zvečer, vmes pa siesta. Nujno. Drugače znoriš.

In Varanasi ni razočaral. Kljub vročini, ampak res nečloveški vročini, je bilo mesto neverjetno doživetje. Je eno najstarejših in najbolj svetih hindujskih mest na svetu. Tu se tisoče in tisoče prebivalcev Varanasija dnevno skópa v sveti reki Ganges na enem izmed 80 »kopališč« ali ghatov, ki so nanizani vzdolž reke v starem delu mesta. Še več ljudi, romarjev iz cele Indije, se sem dnevno pripelje v avtobusih, da bi se namočili v Mother Gangi in tako svoje telo očistili grehov. Najbolj bizaren prizor so sigurno tako imenovani burning ghats, kjer na majhnih »grmadah« dejansko sežigajo in kremirajo trupla ljudi v okviru posebnih pogrebnih obredov, saj Indijci verjamejo, da se umrla oseba tako osvobodi cikla reinkarnacije. Sežiganje trupel je nekaj čisto vsakdanjega – povsem javen dogodek, ki ga lahko mirno opazuje vsak, ki pride mimo. Dnevno kremirajo več sto trupel in pepel nato raztresejo v reko. Bližnje bajte okoli ghatov so čisto počrnele od dima, zadaj so postavljene tudi velike skladovnice drevja, kjer drva sekajo in vagajo (za vsako kremacijo je potrebnih cca. 360 kg lesa, od globine žepa familije pa je odvisno, kakšna bo kvaliteta lesa). Videla sva kar nekaj sežigov in običajno so bila trupla ovita, videla sva pa tudi moškega, ki je bil povsem odkrit, medtem ko so njegovo telo zajeli plameni. Noro. Ko sva se nekega dne spravila s čolnom na enourno vožnjo po reki, sva na drugem bregu povrh videla naplavljena trupla (celo enega okostnjaka, ostala so bila na srečo povita). Teh ne sežgejo, saj so že »odrešena« cikla (to so otroci, nosečnice, sveti možje, umrli zaradi ugriza kobre ali noric), pač pa le pustijo potonit na dno reke. Groza. In potem nedaleč stran vidiš Indijce, kako veselo čofotajo v vodi.

Stari del mesta je prepreden z ozkimi ulicami, za katere rabiš nekaj dni, da se navadiš na orientacijo. Ulice so polne ljudi, zadetih od žvečenja betelnut oreščkov, beračev, sadhujev (»potujočih menihov«), štacun, krav, klateških psov, opic, smeti in dreka. Res, dreka je vsepovsod toliko, da lahko kaj hitro fašeš »mino«, kot npr. Irena parkrat, hehe. Varanasi je povrh eno izmed tistih indijskih mest, kjer te ljudje na polno maltretirajo. Ob reki zaradi prevoza s čolnom (U need boat? Boat? Boat? Very cheap! Boat? Boat? U need boat? Only 50 rupees each! Boat? Boat?), na ulicah pa zaradi svile, hašiša, rikš, … iz vsazga shopa praktično »Hello friend! Which country? Come see my shop!« Včasih, samo da si se z nekom (ponesreči) spogledal, si ga že najebal »Yes! Hello! U need something? What U need?«. Đizs…

A vse to v mestu ustvarja prav posebno atmosfero, polno nenavadnih vonjav, zvokov in prizorov, ki te lahko zelo navdahnejo, če si jih pripravljen »sprejeti«. In na koncu so ves švic, trud in potrpežljivost poplačani s tistimi posebnimi momenti, ki jih lahko doživiš samo v Indiji. Nekega večera sva se npr. po napornem in vročem dnevu ob ogledu ganga aarti ceremonije (hindujski verski ritual) ob reki popolnoma pomirila, saj zaradi pozne ure ni nihče več težil in ni bilo več tako vroče, ob zvokih tradicionalne glasbe, verskih predstav in chantinga pa naju je obdajala totalno spokojna atmosfera s prijaznimi nasmehi Indijcev in izbuljenimi učki njihovih luštnih otrok. Kako lepo. Sčasoma se človek navadi tudi na ves ulični kaos in tako najdeš med poplavo štacun kar nekaj »legitimnih« in prijaznih trgovcev, pri katerih si lahko sproščeno ogleduješ robo, ter kul restavracij ali kafičev, kamor se lahko umakneš čez dan. Najbolj posrečen plac v mestu je gotovo majhen barček v stilu hole-in-the-wall, imenovan Blue Lassi, kjer delajo božansko dober lassi, bojda družinska obrt s 70-letno tradicijo. In ko hengaš na eni izmed klopc za »kuharjem« in počasi papaš svoj lassi, mimo hodijo procesije ljudi, ki proti enemu izmed »gorečih« ghatov nosijo trupla. Heh, only in India…

Kot zanimivost, spoznala sva neko rahlo ekscentrično in človekoljubno starejšo Američanko, lastnico lokalnega caféja, ki v Varanasiju živi osem let in glede svoje ljubezni do mesta samo pravi »There’s just something about this place, you know…«. Pravi tudi, da je življenje na momente težko, saj je običajno vsa prijaznost in naklonjenost lokalnih ljudi posledica njenega »statusa« tujke in seveda njenega denarja. Pravi, da se je že nekajkrat čutila resnično ljubljeno, pa se je na koncu skoraj vedno izkazalo, da je v ozadju skrita korist. Indijci po njenih besedah prav tako ne zmorejo takšnega sočutja do sočloveka, kot ga zmoremo zahodnjaki, in zato ni organiziranih lokalnih skupnosti, ki bi skrbele za dobrobit ljudi v stiski. Težko je najti pravega prijatelja v Indijcu. Kar je po svoje razumljivo, vse preveč se jih namreč bori za golo preživetje.