Neverjetno, prvič se nama je na tem tripu zgodilo, da v nekem mestu nisva počela praktično ničesar, razen jedla in hengala s prijatelji. In to več kot dva tedna. Je to sploh možno? In zakaj lih v Pokhari? Mesto namreč spominja na precej neposrečeno verzijo mediteranske riviere, ki sem privablja ljudi zgolj zaradi trekinga in alpinizma okoli gorovja Annapurna. Mogoče je pa ravno v tem fora. Da ni v mestu prav nič kičastega, lepega, nobenega masovnega turizma, nobenih veličastnih spomenikov, samo skulirani backpackerji, prijazni Nepalčani in veliko dobrih hang-out placov. Kar je najpomembneje, a ni? V dobri družbi in ob dobri hrani ti bo vedno fajn. :)

Pokhara je »uradno« Irenino najljubše mesto do zdaj. Sedemnajst dni Sadhana joga centra, potem pet dni lenarjenja v »Hidden Paradise« (lodge), ki stoji zraven Sadhane. Potem en teden henganja v Pokhari, devet dni trekanja v Annapurni in potem spet en teden henganja v Pokhari. Vse skupaj torej mesec in pol Pokhare in okoliške regije. Ni čudno, da se je tako navezala. Igor je pa sploh totalno prešaltal v nižjo prestavo po tolikšnem trekanju. Še fotkat se mu nič ni dal. V mestu in okolici si dejansko nisva ogledala nobene izmed znamenitosti (npr. World Peace Pagoda, stari del mesta, hrib Sarangkot, muzej alpinizma, …). Pač bil je očitno tako neizmerno dober vajb, ki ga v nekem kraju le redko začutiš. Zakaj bova torej Pokharo tako zelo pogrešala…

1. Zajtrk @ The Umbrella

Vsako jutro, ampak res čisto vsako jutro, smo zajtrkovali v majhnem odprtem barčku, imenovanem The Umbrella. Nizke, iz bambusa narejene mizce in klopce, obložene z blazinami, pod veliko slamnato streho, v stilu paviljončka. Kuhinjica je zgledala dost boga, ampak hrana, ki je prihajala ven, je bila pa zelo dobra. Najbolj popularen zajtrk je bil Pancake Breakfast (dve katerikoli palačinki – običajno z nutelo in banano, sveže sadje v skledi, katerikoli lassi in kava) za 200 nepalskih rupijev, kar je manj kot dva evra. Pač nekak smo se totalno navlekli na plac in običajno smo bili do desete ure že vsi zbrani in veselo jedli fruštek. Okoli poldneva se je folk potem začel odpravljat po »opravkih«, nekateri pa so tam ostali še ure in viseli. Best hang-out place in Pokhara…

2. Ekipa

Prav neverjetno, kakšno kul družbo ljudi sva imela. V tistih nekaj tednih, ki smo jih preživeli v Pokhari, smo uspeli ustvariti pravi mali community. Vsi smo bili nekak z različnih koncev – veliko je bilo Ireninih prijateljev iz Sadhane, nekaj je bilo mojih iz Everesta, nekaj je bilo ljudi, ki sva jih spoznala na Annapurna treku, nekaj sva jih preprosto »staknila« na ulici… ampak vsi smo se zelo, zelo dobro štekali, hengali v Umbrelli, hodili ven, ipd. Teh ljudi ne bova nikoli pozabila: Garret in Mystie (Aljaska), Aaron in Selina (Irska), Inés (Španija), Kristen (ZDA), Alan (Italija), Hanneke (Nizozemska), Michaela (Avstralija), Yola (Poljska), Kim (Nizozemska), Josh (Avstralija), Shay (Izrael), … čudoviti ljudje.

3. Bazenčkanje @ Castle Resort

Na majhnem hribčku nad Pokharo, kakih 15 minut hoje od Umbrelle, se nahaja hotelčič v lasti Irca in Portugalke. V bistvu ful posrečen plac, cene za nepalske razmere bolj midrange, ampak na ful lepi lokaciji z veliko drevja in zelo cosy sobicami. Nihče izmed nas ni spal tam (razen Aarona in Seline, ki sta se zaradi nizke sezone kasneje uspela z lastniki zmenit za enomesečni rate šest evrov na noč!), so pa imeli majhen bazenček, ki je bil na voljo tudi zunanjim gostom za evro na dan. Yeah, sorted! Tako smo se nekajkrat, seveda ko smo lepo pozajtrkovali, vsi skupaj iz Umbrelle, že napravljeni v kopalke, odpravili na vrh hriba. V hotel smo prišli kot kaka mala četica otrok, vsi totalno prešvicani, in potem tam hengali in se hladili v bazenčku praktično do večera.

4. Razgled čez jezero z najinega balkončka

Sama Pokhara na izgled ni bila bogvekaj, ampak pogled na jezero je pa vedno zmagal. Še posebej z balkončka v najinem kul hotelu, kjer sva za double room na noč plačevala cca. pet evrov. Posebej kul je bilo opazovat, ko se je marsikatero popoldne z zahoda nad jezero in mesto privlekla nevihta.

5. Hrana in restavracije

Edina stvar, ki smo jo morali čez dan planirat, je bila, kje in kdaj bomo skupi večerjali. Zelo zelo pomembno! Pokhara presenetljivo ponudi veliko dobrih restavracij z vsemi sortami hrane. Nepalčani očitno znajo furat pošten gostinski biznis. Chicken Sizzler v The Lemon Grass, Green Thai Curry in Lemon Merengue Pie v Moon Dance, lazanja v La Pizzeria, Enchillada v Freedom Cafe, … mmm mmm. In wi-fi praktično povsod na voljo, zastonj…

6. Atmosfera v mestu

Čeprav zelo turistična, je Pokhara bolj umirjena od npr. kaotičnega Katmanduja. To, da smo bili nastanjeni na severnem koncu tako imenovanega Lakeside rajona, torej čisto na koncu tega dela mesta, je bila super poteza, saj smo bili precej odmaknjeni od centra dogajanja, ki je bil vseeno nekoliko hrupen. Je pa dejstvo, da te generalno ljudje v Pokhari bistveno manj maltretirajo, tukajšnje prebivalstvo je zelo prijazno. Zato si se lahko relativno mirno sprehodil z enega konca mesta do drugega. Pokhara povrh privabi tudi dobršen del hipijevske nacije z vseh koncev sveta, tudi tiste, stalno »nastanjene« v indijski Goi, ki poleti migrira v hladnejši Nepal. Kar pomeni tudi redne glasbene evente v stilu reggaeja in proper elektronike ter seveda velikanske količine pokajene trave in hašiša. In v večini restavracij in barov je kajenje tolerirano…

Oh, Pokhara… šmrk.