Preden sva prišla v Indijo sva bila prepričana, da bova na najinem potovanju po tej deželi pošteno shujšala. Wrong! Hrana je božanska! Je eden izmed temeljev vsakdanjega življenja z večtisočletno tradicijo in tako kot vse stvari v Indiji nekaj popolnoma unikatnega, predvsem zaradi pestre uporabe začimb in načina priprave jedi. Jedla sva velik in kako kilo več celo pridobila! Bojazni pred blazno nečistočo in preveč eksotičnimi okusi so bile (več ali manj) odveč. Naokoli je vedno dovolj zglednih (beri: dovolj čistih) restavracij in menz, kjer se lahko za poceni denar s pravim užitkom naješ.
Osnovne sestavine indijske kulinarike so več ali manj vedno riž, polnozrnata moka (za kruh) in stročnice (predvsem leča). Indijci so večinoma strogi vegetarijanci, zato »non-veg« jedi niso prav pogosto na jedilnikih. Kar nima veze, saj je ponudba še vedno tako pestra, da zadovolji vsakega ljubitelja hrane. Poleg tega so velike razlike med posameznimi regijami, kako kombinirajo začimbe, katero zelenjavo (in meso) uporabljajo, katero olje, ipd. Med začimbami prevladujejo poper, čili, kardamom, kumina, potem so tu še koriander, ingver, česen, kurkuma, cimet, … Zelo popularno je seveda tudi kokosovo mleko.
Ena najpogostejših jedi, predvsem v času kosila, je thali, kombinacija različnih jedi, serviranih na okroglem pladnju – riž, dhal (preliv iz leče), zelenjava, roti (sorta polnozrnatega kruha) ali papad (ocvrt kreker), vrsta začinjenih omakc (imenovanih chatni) in jogurt. Nekje ti jed namesto na pladnju prinesejo kar na velikem bananinem listu. Indijci thali obožujejo in vse po vrsti jejo z rokami, saj pravijo, da jim to daje večji užitek. V restavracijah velikodušno talajo dodatne porcije in tako vidiš prešvicane kelnerje, ki skačejo od mize do mize s posodami riža ali omak.
V južnem delu Indije, kjer sva bila zaenkrat, je zelo popularna dosa, neke vrste palačinka iz riževe moke, prav tako servirana s chatni-jem ali sambar-jem (pekoča omaka iz leče in zelenjave). Idli, okrogla fermentirana riževa tortica, je prav tako popularen snack.
Večerne jedi so lahko marsikaj, v principu so narejene iz ultra goste in začinjene omake z zelenjavo ali mesom. Kombinacija začimb in načinov priprave je seveda brezmejna, jedi, kot so tikka masala, curry, rogan josh in vindaloo, se lahko popolnoma razlikujejo celo od restavracije do restavracije, zato je verjetno najbolj pomembno, da poznaš osrednjo sestavino jedi, recimo paneer (ovčji sir), aloo gobhi (krompir in cvetača) ali pač chicken, in se pustiš presenetit. Zraven se običajno papa riž ali kruh, nama najljubši sorti sta naan ali paratha (spominja na burek). Prav vse jedi so običajno pekoče, Irena ima blazne probleme s tem, saj ima nizko toleranco, kar se začinjenosti tiče. Tudi kadar natakarju izrecno naročiva »NOT spicy please«, bo jed še vedno relativno pekoča, saj v tem primeru verjetno spustijo samo čili. Najina miza bo tako ob koncu vedno polna uporabljenih robcev zaradi Ireninega noska, hehe…
Ko gre za meso, vsaj na jugu, se dobi piščanca, jagnjetino, ponekod celo govedino. Marinirano meso, spečeno v tandoor-iju, velikanski glineni peči, je še ena velika posebnost indijske kulinarike. V regijah, kot je Kerala, so ribe glavna »mesna« jed.
Pijača? Lassi seveda, rahlo začinjen jogurtov napitek, najboljši, kadar je zmiksan s sadjem (mango, banana, ananas, …). Božanski je tudi tradicionalni indijski čaj, imenovan chai masala – čajni listi, skuhani skupaj z začimbami (navadno kardamom, cimet, klinčki in poper) in mlekom. Običajno je nenormalno sladek. Aja, pa kavaaaa, mmm, na jugu Indije zeloooo dobra in zeloooo sladka… :)
Indijci obožujejo hrano in prehranjevanje na splošno. Je zelo pomembna aktivnost dneva. Ko sva bila v mestu Mysore in šla v lokalno menzo na kosilo, sva se zapričala z neko Indijko in njenim sinom (oba sta še kar dobro znala angleško), ki sta sedela za isto mizo. Medtem, ko nama je razlagala, kako se pravilno jé (z rokami, pravilni vrstni red omakc, itd.), naju je mimogrede vprašala: »You have somebody in India for homecooking?«. In ko sva rekla, da ne, naju je mirne volje povabila k njej domov. Ful dobr. Naslednji dan sva tako po enournem tavanju po mestu v rikši končno našla hišo njene familije in bila za kosilo postrežena s preprosto a čudovito porcijo thalija. V Indiji je zelo prijetno biti gost pri nekomu doma. Indijci prisegajo na to, da je treba vsakega gosta pošteno pogostit in nahranit. Obstaja celo rek, ki pravi, da je vsakemu Indijcu prvi bog njegova mati, drugi bog njegov oče, tretji bog njegov gost in četrti bog njegov družinski bog.
Kljub vsemu je nenasitno konzumiranje indijskih kulinaričnih dobrot lahko riskantno. Že v najinem uvodnem postu o Indiji (glej Indija…) sva omenila, da je pomanjkanje higiene velik problem. Predvsem usrana voda, s katero umivajo posodo in zelenjavo. Zastrupitve s hrano so kar pogoste, skoraj neizbežne, zato je treba kar pazit. Na najinem vandranju po jugu Indije sva še kar lepo shajala s prebavo in počutjem. Razen klasičnega »jedeš peče, sereš peče« sindroma nisva imela kakih posebnih problemov, dokler nisva prišla v Hampi, nekaj dni pred najinim letom v Nepal. Tam je Igor staknil nekaj grdega, se zjutraj pošteno zbruhal in potem nepremično obležal v postelji z visoko vročino (in močno serijo driske). Na srečo sva se tisti dan nekako priplazila do lokalnega zdravnika, ki je Igorju dodelil štiri različne vrste tablet (antibiotiki, nekaj za vročino, nekaj za trebušne krče in nekaj za drisko), in naslednji dan je bila situacija na srečo že bistveno boljša.
Zato je hrana v Indiji pač lahko nekoliko dvorezen meč. V principu je varno jesti, če tudi sam skrbiš za lastno higieno, moraš pa vedno biti pripravljen na takšne ali drugačne prebavne motnje. Želodec je občutljiva stvar, indijska hrana pa zelo težka in nasitna. Midva sva bila definitivno zelo pozitivno presenečena nad hrano in smatrava okušanje indijske hrane kot eno najpomembnejših popotniških izkušenj v tej deželi…
Leave a Reply