Indijci imajo zelo radi verske festivale. Hinduizem tradicionalno narekuje, da je treba vsak pomembnejši dogodek spodobno praznovati. V Kerali pridno sledijo tej navadi in tako sva med najinim obiskom v Varkali (glej prejšnji post Mmmm… Kerala) po naključju naletela na zaključne dneve nekega festivala. V resnici ne veva, čemu točno namenjenega, couchsurferka, pri kateri sva stanovala, je npr. samo rekla: »Pojma nimam, tu vsak teden nekaj praznujejo.« OK, nečemu pač.

A očitno je šlo za pomembnejši vsakoletni dogodek, ki je trajal več dni, in ne samo v mestu, pač pa tudi okoliških krajih. V Varkali so se stvari večinoma dogajale okoli glavnega mestnega templja Janardhana, kjer so furali različne verske rituale in kulturne dogodke – od precej hudih tradicionalnih plesov, kot sta npr. Mohiniyattam in Kathakali, pa do rahlo smešnih in neposrečenih pop/dance/raperskih/something »večerov«. In vedno so imeli tam »parkiranega« častnega slončka, ful lepo okrašenega z zlatom in našemljenega, ki so ga sprehajali okoli osrednjega templja ob spremljavi muzikantarjev.

Finale festivala, ki se je začel v četrtek popoldne, je bil najbolj pompozen. Izpred templja je proti centru mesta štartala procesija večjega števila slonov, čemur je bila priča večtisočglava množica radovednih, pobožnih Indijcev, in seveda precej turistov. Hudo. Slon je zelo graciozna žival, ko jo tako gledaš v lepem nakitu, kako počasi stopa naprej, okoli njega pa folk občuduje, skoraj v strahospoštovanju, v rahlem transu. Ko se je karavana slonovo počasi premikala proti staremu delu mesta in del množice z njo, se je na glavni ulici, ki pelje mimo templja, začela odvijati parada. Procesija tovornjakov, ki so zadaj nosili ogromne lutke v podobi bogov in mitoloških motivov iz tradicionalnega življenja Indije, se je počasi vila po cesti. Spremljali so jih plesalci, glasbeniki in razno razni našemljenci. Ful bučna zadeva, velik bobnanja, dretja, tovornjaki so imeli povrh namontirane še agregate za razne svetlobne in zvočne efekte. Hecn je bilo opazovat ljudi na vozilih, ki so z dolgimi bambusovimi palicami umikali električne kable, ki so viseli čez cesto, da se ne bi zapenjali za lutke. Gužva seveda nepopisna, vročina tud, ampak ljudje so uživali, vsi lepo oblečeni za ta poseben dogodek, ful otrok, vse v bleščečih barvah, skratka veselo…

Zvečer sva se šla mal nahranit in ohladit, potem pa z bicikli v stari del Varkale, kjer je potekala fešta, in od koder naj bi se procesija slonov okoli polnoči vrnila nazaj v tempelj. Karavano sva ujela ravno ko se je začela vračati, in ji počasi sledila. Od dolgega dneva in vožnje z bicikli sva bila že kar zjebana (in totalno prešvicana), ampak sva še kar shajala, veselo švigala med sloni in prijazno pozdravljala mimoidoče Indijce (nekateri med njimi, presenetljivo, že kar pošteno naklani in zadeti). Lots of fun…

Zanimivo, nočno žuranje v klasičnem zahodnjaškem smislu (diskači, klubi, koncerti, …) je v Indiji zaradi strogih predpisov glede alkohola in odpiralnih časov precej omejeno. Celo Goa, indijska party meka, in bolj »liberalna« mesta, kot sta Mumbai in Bangalore, so podvržena ostrim pravilom in zakonom, ki klubom in organizatorjem prepovedujejo celonočno akcijo. Seveda obstajajo privat žuri in »neuradni« dogodki, ampak jih je treba najt. Verski festivali, kot npr. tale v Varkali, so tako očitno družbeno bolj sprejemljiva različica žuranja. Ah well…