V času britanskega Raj-a (»radž«) v 19. in prvi polovici 20. stoletja, ko je Indiji vladala Velika Britanija, je tu seveda živelo ogromno Angležev (razno razni administrativni uslužbenci, trgovci, vojaki, … in njihove familije). Ker so indijska poletja neusmiljeno vroča, so kolonialna gospoda začela visoko v hribih graditi svoje poletne rezidence, kamor so se iz mest v nižinah selili med aprilom in junijem. Iz teh fancy rezidenc so zrasla prava mala »vikendaška« mesteca, tako imenovani hill stations, ki so svoj šarm do neke mere ohranili tudi danes. So precej popularni kraji za popotnike med poletnimi meseci, sploh pa za indijske turiste in mladoporočence, ki sem radi pridejo na svoje medene tedne.

Konec marca je vročina že kar pošteno prtiskala, zato sva jo tudi midva pičila v hribe. Da mal pobegneva od trušča, se nadihava svežega zraka in za spremembo uživava v naravi. Izbrala sva Kodaikanal, enega izmed bolj znanih, mende tudi bolj umirjenih, hill station-ov na tem koncu, visoko na 2100 metrih. Vožnja do tja z avtobusom je bila ubijalsko počasna, a vsaj ozračje se je občutno ohladilo, kar je bilo TOP. Vseeno, tri dni Kodaikanala – v bistvu nič posebnega. Sicer zanimiva »gorska« scena in življenje, ampak sem sva prišla v pričakovanju naravnih lepot in namesto tega dobila spet »usrano« Indijo. Še vedno povsod smeti, še okoli vseh naravnih znamenitosti v okolici, do katerih se moraš načeloma prebiti peš, in ki niso toliko obljudene. Povrh pa so ves cajt nad mestecem viseli oblaki in megla, zaradi česar so bili razgledi precej bogi. Jebi ga.

Še največje veselje so nama zadnji dan bivanja v Kodaikanalu naredili otroci neke lokalne osnovne šole. Igorjev dedek je 31. marca praznoval namreč 100 let (!!!), zato sva obiskala tamkajšnjo šolo in ravnatelja prosila, če lahko s šolarčki posnamemo en kratek video, kjer bi mu zapeli Happy birthday, in mu video potem za darilo posredovala. Ravnatelj je bil ful prijazen in naju peljal v štiri različne razrede (z otroki starimi med 5 in 9 let). Koooolk luštni otroci. Video posnetki so krasno uspeli in enega sva uspela potem na brzino objavit na YouTubu (video ni javen, dostopen je samo prek tega linka – http://youtu.be/PicOklzfTZA). Ko je Igorjev dedek to videl, je baje kar solzo potočil… :)

Drugi del ture čez hribovja v centralnem delu južne Indije je bil bolj zabaven. Pot naju je pripeljala v Kumily, mestece na robu enega večjih živalskih rezervatov v Indiji – Periyar Wildlife Sanctuary. Nisva želela sicer pričakovat preveč, ker sva na netu zasledila nekaj komentarjev o tem, kako turističen in precenjen je ta kraj. Ampak nama je bilo na koncu kar kul.

V Kumilyju sva spala v noro lepem in udobnem guesthouse-u za 550 rupijev (8 evrov za oba). Prvi dan sva si ogledala slonjo farmo, torej farmo z udomačenimi sloni, kjer nudijo vse sorte interakcij s temi veličastnimi živalmi, pogosto pa jih tudi »oddajajo« lokalnim templjem za razne festivale in druge verske obrede. Slon v indijski kulturi, tako kot krava, nosi posebno mesto, tudi zaradi Ganesha (hindujskega boga s slonovo glavo), zato je ljudem zelo pomembna in častita žival. Midva sva najino slonico (ime ji je bilo Lakshmi) jahala, futrala in na koncu celo dobro skrtačila in umila. Za nagrado sva si tudi midva zaslužila en tuš – slon z rilcem zajame cel kup vode in jo zlije nate, medtem ko sediš na njegovem hrbtu. Kjut…

Drugi dan sva šla pa na kao nek safari trip v rezervat, navsezgodaj zjutraj. Najprej z džipom – skos po asfaltirani cesti, haha. Na poti smo videli kar precej divjih živali, med drugim tudi slone, bizone, srnjad-sambar, opice, … najlepši moment je bil gotovo, ko smo prišli face-to-face s slonico in njenim mladičkom kakih 30 metrov stran. Drug drugega smo živčno opazovali nekaj minut, vmes je mama še nekajkrat zarohnela, potem pa sta se slončka počasi spokala. Po furi z džipom je na vrsto prišlo še nekajurno hajkanje z vodičem po gozdovih rezervata. Živali tokrat sicer ni bilo na spregled, smo pa končno lahko mal uživali v naravi. Brez množic, smrada in hupanja. Na poti smo obiskali tudi tabor neke plemenske skupnosti, ki je živelo v dokaj primitivnih razmerah, njeni pripadniki pa se ukvarjajo predvsem z lovom, nabiralništvom in gojenjem različnih pridelkov. Aja, med hajkanjem je bilo v nekem momentu po tleh tudi vse polno pijavk, ki so nam skušale zlesti na noge, … kva smo laufal! Igorju je ena velikanka pila kri…

V Periyar Wildlife Sanctuary živijo tudi tigri, a jih je, tako kot drugje v Indiji, praktično nemogoče videti v naravi. Naš voznik džipa je baje v osmih letih, odkar vozi folk po rezervatu, le trikrat naletel nanj. Tigri so v Indiji zelo ogrožene živali, v zadnjih desetletjih je njihovo število že drastično upadlo na račun ilegalnega lova (zaradi kože). BBC je posnel zelo zanimiv dokumentarec na to temo – http://bbcearth.com/programmes/battle-save-tiger, ki govori prav o problematiki ilegalnega lova na tigre v Indiji in izzivih indijskih vladnih in tujih organizacij, da bi živali ustrezno zaščitile. Zelo priporočava.