Čeprav je z 1,2 milijarde prebivalcev Indija demografsko in kulturno precej raznolik narod, jih nedvomno združuje eno – globoka vera. Indijci so različnim veram popolnoma predani. Hinduizem je daleč najbolj razširjena (tu so še islam, budizem, krščanstvo, itd.) in tudi ena najstarejših. A kot vse stvari v Indiji, je tudi hinduizem blazno zakomplicirana stvar. Religija ne temelji na osrednjem božanstvu, pač pa zagovarja, da vse na tem svetu izhaja iz »neskončnosti«, nekega neotipljivega mogočnega izvora. Vključno z bogovi, in teh je ogromno – v neki knjigi sva celo zasledila, da okrog 330 milijonov. Halo?! A ne bi bilo recimo 2 milijona zadost? Med vsemi temi bogovi je, vsaj na jugu Indije, kjer sva trenutno, daleč najpopularnejši Ganesh, bog sreče, v človeški podobi s slonovo glavo. Vsepovsod naletiš nanj v obliki kipcev, slik, figuric, okraskov, … tega imajo najraje. Hinduizem zagovarja tudi reinkarnacijo in Indijci tako verjamejo, da se lahko z dobrim početjem in obnašanjem ponovno rodijo v lepo življenje (ali višjo kasto).

Zato te v tem duhu stalno spremlja občutek, da so Indijci generalno zelo prijazni in ljubeznivi ljudje. Čisto zares. Seveda te bodo med vso to množico vedno obletavali čudaki, a v principu ti nihče nič slabega noče. To, da ti bo nekdo kar naprej nekaj ponujal za prodat ali pa te probal mal okol prnest s ceno, je pač biznis po indijsko. To, da te bodo pa ljudje kar naprej gledali in v veliko primerih tudi nagovorili, je pa neka hecna indijska navada. »Where are you from?«… daleč najbolj pogosto (po treh tednih že pošteno tečno) vprašanje, potem »How long in India?«, »What is your occupation?« in celo »How much money do you earn?« in nenazadnje »Are you married? No? Aaaa, lovers then. Nice!«. Kar naprej in nazaj… ampak čisto v dobri veri, le spoznali bi te radi. I guess zato, ker smo beli, drugačni, iz neke druge države… »America?«. In včasih se kakšen tak naključen chit-chat lahko sprevrže v zelo zanimivo debato (ob kavi celo), kjer tudi sama izveva veliko o ljudeh, s katerimi se pogovarjava. Tudi zelo spoštljivi znajo bit, se potrudit za naju (kadar plačava seveda), in vedno sva ma’m in sir. :) BTW, angleščina je v Indiji eden izmed uradnih jezikov, bolj kot ne zapuščina starih britanskih kolonialnih časov, a zelo praktična stvar za državo, kjer v vsaki regiji govorijo drug jezik. Ne govorijo je sicer vsi, kje pa, a recimo, da vsak Indijec premore nekaj malega v angleškem jeziku, predvsem, koliko rupijev moraš za kakšno stvar plačati, tale je pa najpogostejša in odgovor na vsako vprašanje: »No problem, sir!« :)

Aja, najbolj fino se nama je vedno zdel, ko nama je kdo rekel, da sva »beautiful«. :)

Se pa, kot rečeno, tudi v Indiji najde polno čudakov in vulgarnih ljudi. Bolj ko se pomikaš proti severu, bolj agresivni postajajo. To je baje dejstvo, nama zaenkrat sicer še nedoumljivo – verjetno zato, ker nisva doživela še nič pretresljivega, nobenih izpadov, agresije, nič. A celo najin kolega Ram za ljudi na severu pravi, da so »savages«, od nekaterih popotnikov pa sva povrh slišala, da Indijci na severu radi šlatajo belke. In kot nama je nek drug Indijec razložil, baje zato, ker (neizobraženi in nerazgledani) ljudje na severu mislijo, da so vse bele ženske enake, torej kot tiste, ki jih običajno gledajo v ameriških porničih. Svašta…

In zato je nekak razumljivo, zakaj nekaterim Indija »dopizdi«. Ampak OK. Midva zaenkrat spoznavava, da so Indijci duhovno in značajsko zelo »pomirjeni« ljudje. In gotovo je za to kriva religija. Na najini poti iz Chennaija proti jugu, sva nekako »romala« po krajih, ki so v zgodovini znani kot velika verska središča. Še posebej v Mahabalipuramu, kjer stojijo ostanki skoraj 1500 let starih, v skalo vklesanih templjev, in v Thanjavurju z mogočnim Brihadishwara templjem, ki velja za eno največjih in arhitektonsko najbolj dovršenih verskih zgradb v Indiji. V vseh teh krajih, predvsem v templjih samih (v okolici seveda chaos as usual) je prevladoval zelo dober »vajb«. Vedno je polno gostov, Indijcev, ki se pridejo sem poklonit svojim bogovom ali pa samo obiskat ta »sveti« kraj. In kakšen mir, wau! Včasih te vsa ta verska ponižnost Indijcev in vsesplošno, s čustvi nabito vzdušje, kar malo začara. V Trichyju sva recimo obiskala tako imenovani Rock Fort Temple, tempelj na vrhu 80 metrskega špičastega skalnatega hriba sredi mesta. In ko sva ob pozno popoldanskem soncu z množico ljudi počasi stopala prot vrhu (več kot 400 stopnic), sva v enem izmed manjših, stranskih templjev naletela na prav poseben dogodek – samo tri zaporedne dni v letu večerno zahajajoče sonce skozi majhno odprtino v templju osvetli kipec Ganesha, ki tam stoji kot osrednja figura, kar je nekaj posebnega. In midva sva bila ravno tam, ko se je to zgodilo. V templju je bilo polno ljudi, ki so peli in molili. Bilo je prav hipnotično vzdušje. Ko je ozek snop žarkov prodrl v notranjost in obsijal Ganesha, je petje postalo še bolj dinamično, v prostor pa je vstopil nek duhovnik s svojimi dreadlocksi spetimi v velikansko figo na glavi in začel nekaj potihem pridigati. Noro. Ljudje so nama prijazno nakazali, da lahko opazujeva dogajanje, fotkat pa le nisva smela. Ko so priča takim dogodkim, doživiš eno zelo lepo in posebna stran Indije.

Indijci pa niso skrajno zvesti samo veri in verskim običajem, pač pa tudi raznim tradicijam. In nekatere je včasih kar malo težko razumet. Recimo dogovorjene poroke. Baje je kar 90% porok v Indiji vnaprej dogovorjenih med starši mladoporočencev. Neverjetno. Enkrat sva se v neki restavraciji mimogrede zaklepetala z mladim natakarjem, simpatičnim fantom. Kot velja za marsikaterega Indijca je tudi njegovo »poslanstvo« pridno študirat, po študiju dobit službo in se nato poročit. In ko sva ga vprašala, kako se počuti glede tega, da mu bodo ženo izbrali starši, se pravi neko žensko, ki je sploh ne pozna, je samo odgovoril: »Me ne skrbi, bo že bog poskrbel, da bo ta ženska taprava«.

Na poti proti jugu zaenkrat še kar shajava z razmerami. Čez dan je sicer ful vroče, kar pošteno utruja, fizično in psihično, sploh, ko na sebi nosiš 15-20 kil krame. Marec, april sta že poletna meseca, zato si ga je treba pač zelo na izi vzet. Predvsem ne preveč hitet. To, da (večina) Indijcev razume grobe osnove angleščine, je zelo kul, zato se da načeloma vse zmenit, čeprav včasih traja. :) Sploh pa je kul, ker je Indija tako poceni, po Avstraliji in Novi Zelandiji je to zelooooo dobrodošla sprememba. Ni nama treba več skrbeti, da zapravljava preveč, ker je v Indiji skoraj nemogoče zapravljati preveč. Sploh nama, ker ne kupujeva dodatnih stvari, saj jih nimava kam spravit. Avtobusni prevozi (sicer zelo naporni) iz enega mesta v drugo (recimo 6 ur) te bodo tako koštali v povprečju 100 rupijev (1,5 evra), prijeten double room z lastno kopalnico v hotelu ali homestay-u od 300 do 800 rupijev (5-12 evrov za oba skupaj), zelo okusno kosilo/večerja od 50 do 200 rupijev (1-3 evre)… skratka super poceni.

Prikaži večji zemljevid

Aja, še ena posebnost tega konca Indije so pogosti električni izpadi. V državi namreč kronično primanjkuje električne energije, zato v nekaterih mestih štrom meni nič, tebi nič, ob določenem času dneva kar izklopijo – za nekaj ur. Vsem! Ponekod, recimo v Mahabalipuramu, so ti (planirani) izpadi prav boleče konstantni, po več kot 8 ur skupno na dan. WTF?! In ko v mestu kar naenkrat vse potemni, ljudje vsepovsod začnejo prižigati svoje agregate, ki jih imajo inštalirane za to, da v tem času lahko laufa najnujnejše – glavne luči, hladilniki, ventilatorji, …

Za konec mogoče nekaj malega o še enem kul couchsurfingu v mestu Pondicherry, najinem drugem postanku na poti iz Chennaija. Pondicherry je bilo nekoč francosko kolonialno mesto, kar je še danes vidno zaradi starih stavb in širokih ulic ter obmorskih promenad. Najin gostitelj Shyam je imel ogromno prijateljev v mestu, tako Indijcev, kot tudi tujcev (v Pondicherryju veliko tujcev študira ali pa so na delovni praksi) in tako sva prek njega spoznala veliko zelo zanimivih in zabavnih ljudi. Še najbolj zabavno je bilo po cele dneve divjat po mestu na motorjih, prav poseben pa je bil tudi obisk njegove prijateljice v sosednjem mestecu Auroville, ki funkcionira kot neke vrste družbeni eksperiment, kjer prebivalci (večina je tujcev iz različnih držav) živijo kot skupnost v »miru in harmoniji«. Zelo zanimiva ženska, pol Indijka, pol Italijanka po rodu, spoznala sva tudi njenega očeta in nekaj sosedov – vsi po vrsti totalno miroljubni, »razsvetljeni« ljudje, ki se odrekajo materializmu, ipd. Human unity je njihov glavni moto…