Uh, kje začet… mogoče z eno smešno štorijo, ki sva jo slišala od nekega Bangalorčana. Nekoč je 31-letni Gopi peljal svojo punco v Chennai gledat sončni vzhod. Pač njegova punca je sucker za sončne vzhode, zato je najel kolibo direkt na plažci, od koder bi navsezgodaj zjutraj gledala sončni vzhod. Vstala sta zelo zgodaj in vse je bilo nared za lep romantičen trenutek. Hkrati s sončnim vzhodom pa sta na njuno veliko presenečenje lahko opazovala tudi lokalne ribiče, ki so prihajali na plažo opraviti svojo jutranjo veliko potrebo. Hehehe, Indija.

Dejstvo: V Indiji le 20 odstotkov prebivalstva uporablja stranišča.

Indija je »na polno«. Vprašajte kogarkoli, ki je deželo že obiskal. Toliko sva slišala o njej pred najinim odhodom – kako naporna in zahtevna zna bit za popotnika – da naju je kar mal skrbelo. Itak, saj sva se na Novi Zelandiji in Avstraliji totalno razvadila. Zdaj pa kar v Indijo.

Priletela sva v Chennai, glomazno 7 milijonsko mesto, ki ni znano po ničemer, razen tem, da je pač glomazno. Še Indijci pravijo… »Chennai, eh, brezveze«. Tu sva štartala najin indijski trip predvsem zato, da hkrati obiščeva najinega prijatelja Rama, Indijca, ki sva ga spoznala pred cca. 8 leti, ko sva potovala po Turčiji. Takratna kolektivna (in precej svinjska) zastrupitev s hrano nekje v Kapadokiji nas je očitno toliko zbližala, da smo ohranili stike in tako sva ga po tem enkrat midva obiskala v Coloradu v ZDA (ko je še živel tam), potem pa še on naju v Sloveniji. Zdaj živi v Chennaiju, ki je tudi sicer njegov rodni kraj.

Med poletom so nama v glavah še vedno odmevale njegove besede, ko nama je nekaj dni pred prihodom dajal napotke… »When you step out of the terminal, there will be a large crowd and I will be there…«. A large crowd… jao. Težko si je predstavljat, ampak, ko sva stopila iz letališke bajte, se je zunaj dejansko trlo na stotine ljudi. V obraz nama je usekal vroč, soparen zrak, in vsepovsod se je slišalo dretje in hupanje avtomobilov. Welcome to India!

Mogoče se zdi čudno, da tako na začetku opisujeva občutke, ampak Indija to dejansko je – mešanje različnih občutkov. Zaradi svoje zgodovine in kulture je ena najbolj edinstvenih držav na svetu. Po nekaj dneh bivanja v Indiji ti to hitro postane jasno. Tvoja čutila so neprestano bombardirana. Občutiš stvari, ki jih še nikoli prej nisi občutil, ali pa vsaj ne tako »na hard«. Akcija na ulicah, prometni kaos, revščina, smeti, garjavi psi, krave sredi cest, … dretje, hupanje, rohnenje motorjev, maltretiranje… smog, vonj po dreku in scavnici, pomešan z vonjem po rožah, ki jih ženske nosijo vpete v lase, in številnih začimbah, hrani… nenormalno žgoč in močan okus v ustih, ki vase spraviš eno izmed jedi… in nenazadnje švic, izčrpanost in pogosto tudi driska (v Indiji je pač higiena, kot jo poznamo doma, marginalnega pomena). Dežela ne prizanese nikomur in to je treba hitro razčistit. Vse, kar ti preostane je, da se »prepustiš toku«, sprejmeš situacijo, kakršna je, in začneš v vsem tem prepoznavati lepe stvari. Šele takrat lahko začneš uživat v Indiji. Zavedanje tega je sicer šele prva stopnja, da ti to potem dejansko uspe, je pa druga. A je nama že? Hmmm, not sure… :)

Ram je bil odlična uvertura v Indijo. Njegova družba nama je olajšala začetni šok in dvodnevna aklimatizacija v Chennaiju je zajemala naslednje aktivnosti: kako se v mestu prebiti od točke A do točke B (bodisi na avtobusu, v rikši, na motorju ali peš), shopping in okušanje hrane.

nedeljski, dopoldanski vrvež na ulicah Chennaija... to je v resnici zelo miren čas dneva

Promet v Indiji, predvsem v mestih, je N-O-R-I-Š-N-I-C-A. Tu ne poznajo pravil. Kje pa. Kot soudeleženec v prometu si moraš pot preprosto »izborit«. Kar pomeni konstantno izsiljevanje, ustrahovanje ostalih voznikov z brutalnim hupanjem in pogosto tudi kak chicken run. Neverjetno. In zgleda, da promet še najbolj funkcionira, ko se vsi držijo zgoraj naštetega. Avtobusi (oz. zarjavele in razpadajoče plehnate škatle na štirih kolesih) so najcenejša oblika javnega prevoza v mestih, a hkrati tudi počasna in precej neudobna (predstavljajte si avtobus, na katerem se gnete 300 ljudi). Da ugotoviš, v katero smer potuje, moraš vprašat ene pet različnih ljudi in od njih zahtevati izrecen »YES or NO mister?!«, saj ti v nasprotnem primeru samo čukasto skomignejo z glavo, kar po indijsko pomeni nekaj med JA, NE in OK. Avto-rikše so kul, hitre in še zabavne. Te bo pa marsikateri šofer probal nategniti s ceno, zato vožnja predhodno zahteva nadležna barantanja s precej trmastimi sogovorniki. Motorji… ej, noro. Sama si sicer še nisva drznila voziti motorja po indijskih ulicah, sva se pa zato že kar nekajkrat vozila »zadaj«. Ram ima recimo v lasti dva Bulleta (staro britansko motorno kolo znamke Royal Enfield), ki ju uporablja za vožnjo v službo, izlete, skratka vse. Sam pravi, da se med vožnjo vedno počuti ogroženega, a če hočeš »preživeti« v prometu, se je treba preprosto spustiti na nivo ostalih voznikov. Ej, čist noro. To je tesen slalom med avtomobili, tovornjaki, avtobusi, motorji, pešci in kravami, medtem ko ti v obraz suva pesek in zadušljive hlape. Aja, krave so očitno edini soudeleženec v prometu, ki ima prednost pred vsemi. Ker so Indijcem svete in jih je treba spoštovati ali preprosto zato, ker so preveč butaste, da bi se umaknile… kdo bi vedel. Kot pešec lahko pozabiš na pločnike. Pločnikov bodisi ni, so raztreščeni na prafaktorje ali preplavljeni z različnimi štanti. Zato se moraš počasi prebijati nekje ob robu ceste in paziti, da se ne pomakneš preveč proti sredi. In ne stopiš na kak drek (kravji, človeški?).

henna body art

Dalje. Ram naju je peljal v nek velik center z oblekami, ker je bil prepričan, da je treba Ireni kupit eno lepo indijsko oblekco z dolgimi hlačnicami in (kratkimi) rokavi, da se bo lahko lepo vklopila v množico. V nasprotnem primeru bi izstopala, vsi bi strmeli vanjo (indijski običaji narekujejo, da si morajo ženske »zakriti obline« in to velja tudi za tujce). Saj ne, da smo s kupljeno opravo rešili problem zijajočih pogledov (sploh ne), je bila pa to zelo zanimiva izkušnja. Indijski sari je de facto žensko oblačilo. Vsaka ženska ima svojega oziroma mnogo, mnogo teh. V štacuni smo lahko na treh nadstropjih opazovali trume žensk, ki so besno in neumorno brskale po oblekah različnih vzorcev in barv (kroj sarija je vedno enak – bombaž), medtem ko so (večinoma moški) prodajalci poslušno na pult prinašali nove in nove primerke. Kot da bi bile vsak dan neke super razprodaje, tako bizi je bilo. Tudi Ireni smo po cca. dveh urah izbiranja, preoblačenja in dodatnih popravkov izbrali široke hlače z obvezno ruto in tuniko. To je druga varianta tradicionalne noše – hlače in tunika. V južni Indiji vse ženske nosijo praktično samo eno od teh dveh možnosti.

nakupovanje cunj po indijsko

In na koncu hrana. Ram naju je zvlekel v dve dokaj fancy restavraciji na okušanje tradicionalne indijske hrane (vegetarijanske in mesne). O tem bi se dalo na dolgo razglabljat (v ločenem postu). Reciva le, da če nisi vajen indijske hrane, so to čisto novi okusi, povrh nenormalno močni in pekoči. In v Indiji praktično ne poznajo drugega. To se papca. Tudi telo pogosto odreagira drugače. Vsaj v najinem primeru je. Zaenkrat le z manjšimi prebavnimi motnjami (ma niti ne motnje, pač pa neke prebavne preobrazbe), ki jih pridno krotiva s pitjem Coca-Cole (preizkušen in celo »zdravniško potrjen« antidote za prebavne težave). Ornk začinjena hrana je ena (pretežno neškodljiva) stvar, (ne)higiena pa druga in bistveno večji faktor, ko gre za zdravje na poti. Indija je pač precej usrana in ljudje zelo malomarni, kar se čistoče tiče, zato je treba pazit. Vode iz pipe niti slučajno pit, pazit pri izbiri restavracije, izogibat se sadja in zelenjave brez lupine, ipd… ker je polno bakterij in ostale svinjarije, ki je nismo vajeni, in nas lahko pošteno zjebe. Drugače je hrana najboljša, kar sva jo jedla kdajkoli, da ne bo pomote…

na večerji z Ramom

Tako je nekako potekala najina aklimatizacija in več kot očitno je bilo, da je treba iz Chennaija po hitrem postopku spizdit ven. Ko sva stanovala pri Ramu, niti nisva vedela, na katerem koncu mesta sva. V vse smeri nas je obkrožala ena in ista podoba mesta – beton in gneča. Ampak tile (prvotni) vtisi so zelo površinski. Ko enkrat začneš vandrat naokol po Indiji, jo malo bolje zaštekaš, se poglobiš. Zaideš tudi v kraje, kjer izstopajo naravne lepote in kraje, ki so totalno laid-back. Boste videli v naslednjih postih… :)