Nazaj ob obali. Zgornji, skrajni severno-zahodni konec Avstralije je spet ena sama suša. Še najbolj »zdravo« je bit zaprt v kakem klimatiziranem prostoru, drugače se nimaš kam skriti pred noro vročim soncem, nobene senčke, ništa! Tu raste samo scrub (puščavska trava), pokrajina je pretežno ravna in brezvezna. Se pa zato naravne znamenitosti nahajajo v morju. Tristo kilometrov dolg koralni greben Ningaloo ponuja pravo morsko životinjsko carstvo. To območje je zaščiteno v okviru Ningaloo Marine Parka, in ker se velik del koral nahaja tik ob obali, je super za snorklat. Ko enkrat z avtom zapelješ v park si najdeš eno izmed maloštevilnih senčk, kjer postaviš šotor, potem pa vzdolž cca. 50 kilometrov obale, ob kateri je speljana cesta, iščeš lokacije za snorklat.

View Larger Map

Kva vse vidiš, ko si enkrat v vodi, wauuu. Vse sorte rib seveda (nekatere zelo velike, nekatere zelo pisanih barv), poleg tega pa tudi skate, hobotnice, rake, želve, morske pse… Yeap, tu živijo tudi morski psi, reef sharks, ki so manjše sorte in po marsikaterem zagotovilu človeku nenevarni, saj jim ne »dišimo« (karkoli že to pomeni). Se pa vseeno ne moreš znebiti rahlega strahu, ko enkrat odplavaš kakih 100 ali 200 metrov stran od obale. Napadi na človeka so se že dogajali, so pa zelo, zelo redki. Obstaja večja verjetnost, da ti na glavo klavir telebne… Videla pa vseeno sva mrcino, ko sva bila v vodi. Enkrat samo mirujoč rep (tu živeča sorta reef sharka ima prepoznaven bel flek na konici zadnje plavuti) očitno spečega morskega psa pod eno izmed skal, enkrat pa je Irena za nekaj sekund ujela enega, ki je plaval mimo. Skratka zelo razburljivo, za naju je bilo vse to precej novo in tudi Igor na vseh svojih dosedanjih potopih še nikoli ni videl toliko živali. Najlepši trenutek snorklanja (v vodi sva preživela ure in ure) je bil, ko sva kakih 15 minut počasi in leno plavala za eno izmed želv. Škoda, da nič od tega nisva mogla fotkat…

Aja, še ena zanimivost. Velik del tridnevnega bivanja v parku sva preživela z ekipo luštnega španskega para (norca sta imela namen v nekem starem kombiju brez klime prevoziti celotno Avstralijo ob obali) in Bolgarke in ko smo se nekega večera z južnega konca parka vračali nazaj v naš kamp na severu, nas je ob cesti pričakalo na stotine kengurujev (resno, na stotine). Kej tacga! Saj smo vedeli, da je treba pazit, ker so kenguruji aktivni od mraka do jutra, ampak tooooolk kengurujev. Haloooo! Povsooood so bili in kar skakali čez cesto. Igor je bil čist paničen, saj niti pod razno nisva želela kakega zbiti (ne samo zaradi uboge živali, pač pa tudi rentanega avta). Tako smo dobrih štirideset kilometrov vozili s povprečno hitrostjo 30 km/h in ene parkrat je bilo zelooooo blizu…

Po Exmouthu sva pičila nazaj dol proti jugu. Coral Bay, majhen turističen kraj ob obali, čeprav lep, ni bil nič posebnega. Tam sva dva dni preživela samo zato, da bi ugotovila, če bodo lokalni turistični operaterji štartali z whale shark turami. Ja, ta konec sveta je znan tudi po tem – torej največji ribi na svetu, impozantnem whale sharku, ki se tu med marcem in julijem hrani s planktonom. Je prava (svetovna) atrakcija in v tem času številni operaterji iz Coral Baya in Exmoutha na dnevni ravni vozijo ljudi na oglede, kjer je možno z morskim psom plavati. Anyway, za naju se žal ni izšlo, bilo sva tam pač prezgodaj v marcu…

Nižje dol proti jugu sva se ustavila še v Shark Bayu, še enem zaščitenem morskem območju, kjer je glavna atrakcija vsakodnevno futranje delfinov v kraju, imenovanem Monkey Mia. Čeprav dokaj kičasta, turistična zadeva, je bilo vseeno zelo zanimivo gledat interakcijo med tamkajšnjim park rangerjem, ki je vodil ogled, in jato šestih delfinov, ki so plavali okoli njega, se igrali med sabo, na koncu pa kar iz roke jedli. Delfini so res kjut…

In to je bilo to. Zadnjo noč sva prespala še v Cervantesu in si ogledala Pinnacles Desert, rahlo nenavaden puščavski svet, kjer iz peska ven štrlijo špičaste apnenčaste skale. Desetega marca sva bila že nazaj v Perthu, kjer so naju čakali pasoši z indijsko vizo…