Danes greva. Noro, počutiva se tako kot takrat, ko sva zapuščala Slovenijo. Kot da zapuščava dom. Tu v Hokitiki sva se totalno udomačila, pri Nolanih na farmi preživela več mesecev in postala praktično del družine. Res so fajn ekipca, Janja je itak totalna dušca, polna veselja, ljubezni in pozitivne energije, Andrew pa večni sarkastik in cinik, včasih mal siten (zaradi dela, otrok, žene, Irene, kaj pa veš…), ampak »always up for a good joke« in se je tako vedno dobro štekal z Igorjem. Otroka sta tudi nekaj posebnega, mešanica med Kiwijem in Balkancem in če bo vse po sreč, bosta od obeh rasnih različic podedovala samo dobre lastnosti. :)

Zadnji dnevi Nove Zelandije so bili ful umirjeni in sproščeni. Prava družinska atmosfera, saj sta pred novim letom na enomesečni dopust sem prišla Irenina starša, Brane in Sonja. Vsi skupaj (vseh osem komadov) smo za dober teden pičil v Karameo, potem pa še v Marlborough Sounds. Lepo smo se imel. Velik ribarjenja, izletov, pitja, žretja, smeha, enke…

Če naju je kdajkoli rajcala ideja, da bi se ustalila nekje drugje kot v Sloveniji, je bilo to na Novi Zelandiji. Saj ne, da nama v Sloveniji ne bi bilo lepo in seveda drži teza, da nikjer ni popolno (tudi na NZ ne). Povrh je pa življenje takšno, kot si ga sam ustvariš, in ne sme biti odvisno od drugih, right? Ampak najlepša stvar Nove Zelandije je, da ljudje niso obremenjeni s stvarmi, ki so nepomembne. Na aroganco in staro dobro foušijo zelo redko naletiš. Ljudje so odkritosrčno prijazni in vedno pripravljeni pomagat. Resno. Ko sva potovala po NZ sva si včasih z drugimi popotniki izmenjevala različne pripovedi in štose o pripetljajih, kjer smo imeli opravka z ultra-gostoljubnimi in prijaznimi Kiwiji, hehe. To ni nobena maska, tako ljudje tu funkcionirajo. In to je največji čar – nekakšna preprostost ljudi, ki se manifestira v sproščenem načinu življenja.

Samo nekaj mesecev hanganja v Hokitiki je bilo dovolj, da sva se počutila domače. Po koncu Ireninih plesnih klasov, so se ji »učenci« zahvalili z zelo lepim darilom in ji vsi po vrsti pripovedovali, kakšno veselje do plesa jim je dala. Igorja so po končanem trimesečnem delovnem stažu (v okviru njegove working-holiday vize) sodelavci prijazno nagovarjali, naj ostane. Njegov takratni šef, IT menedžer podjetja, mu je ponudil možnost podaljšanja pogodbe, ki je v Sloveniji ne bi nikoli odklonil. A najina odločitev je bila, da je bilo dovolj, da greva počasi naprej, in to je čisto korektno in kolegialno sprejel. Going travelling, ay? Well good on you!

Ja, greva naprej. Kombi sva prodala (celo za višjo ceno, kot sva ga kupila), Irenine starše natovorila s stvarmi, ki jih je bilo treba poslati domov in kupila letalsko karto za najino naslednjo destinacijo. Pred nama je še vedno dober del poti – Avstralija, Jugovzhodna Azija, Indija, mogoče Kitajska, mogoče še kaj, kar sploh nisva planirala… in na koncu nazaj domov. Kurc, Slovenija je še vedno dom. Tam so vsi, ki nama veliko pomenijo, familija, frendi, … In to je bistvo, da imaš okoli sebe ljudi, ki so tvoji. In tudi, če v Sloveniji ni vseh pozitivnih in lepih stvari, ki sva jih doživela drugje, zakaj ne bi nekaj od tega prinesla kar domov? Predvsem sebe. :)