Zadnji del roadtripa nama je že zmanjkovalo idej, kam bi se dala, zato sva se šla kar malo vozit. Kaj pa čva drugega. Ideje o še kakem večdnevnem hajku sva počasi odpikala, najin novozelandski »travel allowance« je hitro pohajal, povrh pa je skoraj tri mesece potovanja v kombiju za DVE osebi tudi svojevrsten psihološki napor. :) Včasih se nama zdi prav smešno, da sva na Novi Zelandiji videla veliiiiko več stvari kot večina Kiwijev, pa sva tu vsega skupaj preživela manj kot leto (vključno s prejšnjima dvema tripoma).

Prikaži večji zemljevid

Anyway, počasi je treba domov, k »našim« v Hokitiko, sva zaključila. In pot nazaj zvozila po notranjosti Južnega otoka, deželi, ki ji v večjem delu pravijo »High country«, ker je pač višjeležeča. Velike kotline, polja in pašniki, veliko sonca, suha trava, goli hribi okoli in okoli, gore v daljavi… taka taprava kavbojska prerija, kot smo je vajeni od drugod. V bistvu ful uživancija za vozit se. Turizma sicer v izobilju – Queenstown, Wanaka, Mt Cook National Park – vsi zelo busy kraji (Queenstown je dobesedno preplavljen z Japončki, groza), maš pa tudi nekaj bolj »domačih« kotičkov. Eno noč sva recimo prespala v Omarami, nekem kraju na pol poti med Wanako in Twizelom, in v lokalnem pubu naletela na totalen žur. Mel so »annual dog barking competition« in se je zgleda zbrala kar cela regija. Velik dogodek, brez dvoma. :) En pint točenega Speight’s pira je povrh stal »samo« pet dolarjev (približno tri evre), med glasno in veselo množico ni bilo ene žive duše trezne (ok, razen ene parih malčkov) in nastopajoči trio je sviral country/folk štiklce, kot je Stuck in the Middle with You od Stealers Wheel. Kaj češ boljšega, hehe.

Sicer pa velik lepega na poti… in lepo je bilo biti spet v Hokitiki.