… gora, ledeniških jezer in neskončno lepe narave in oh in sploh. Fiordland je definitivno eden najlepših koncev Nove Zelandije, stisnjen v jugozahodni kot Južnega otoka. Fiordland National Park pokriva več kot 12.000 km2 tega območja in sodi med največje nacionalne parke na svetu! Večji del parka je praktično nedostopen in, razen če si lahko privoščiš drag prelet z letalom ali helikopterjem, si omejen na tistih nekaj destinacij, do katerih se lahko navadni smrtniki prebijemo sami.

Po letu s Stewart Islanda nazaj v Invercargill sva se takoj spokala proti Fiordlandu, natančneje proti mestecu Te Anau, ki je neke sorte odskočna deska za številne aktivnosti v tem delu Nove Zelandije. V primerjavi z gričevnatim ali ravnim svetom vzhodne obale, pokrite z neskončnimi pašniki, se nama je zdaj končno začel odpirati pogled na gozdove, čudovita jezera in zasnežene gore. Oh yeah!

Prikaži večji zemljevid

Najin Fiordland experience lahko razdeliva na tri dele:

• Kepler Track. Že v Invercargillu je bilo očitno, da se nam v naslednjih dneh obeta nekaj nadpovprečno sočnega vremena (v tem delu NZ namreč v povprečju dežuje več kot 180 dni na leto), zato se je Igor po hitrem postopku zrihtal za tridnevni, 60 kilometrov dolg hajk, ki te iz mesteca Te Anau popelje v gorski svet parka. Na pot je štartal skupaj z Jeremyjem in Amélie, Francozoma z wwoofinga na otoku Arapawa (glej post WWOOF-ing), ki sva ju čisto po naključju spet srečala na jutro odhoda. Prvi dan se je za približno 1000 metrov dvignil do prve koče nad gozdno mejo, kjer je prevladoval značilen travnat svet ali tussock. Najlepši del poti ga je dočakal naslednji dan, ko je celo dopoldne in popoldne hodil visoko po golih grebenih z razgledi na okoliške gorske verige in doline ter jezero Te Anau, nakar se je na koncu dneva spet spustil v gost brezov gozd in drugo noč prespal v koči v dolini Iris Burn. Irena je v tem času zaradi zjebanega treking čevlja »počakala« v Te Anau, drugi dan opravila isto turo do prve koče (in potem nazaj) in mu tretji dan priskakljala nasproti že bolj proti koncu poti ob jezeru Manapouri.
• Cesta Te Anau – Milford Sound. Edina cesta, ki pelje v osrčje narodnega parka in enega njegovih najlepših fjordov Milford Sound, in posledično glavna prometna žila za vse, ki bi si radi ogledali ta košček sveta, vključno s številnimi tour busi, polnimi japonskih turistov. A kljub temu zelo, zelo epic vožnja, vredna vsakega prevoženega kilometra (skupno 119 v eno smer) po cesti, ki se prek nepopisno lepih dolin in prelazov, obdanih s strmimi gorami, previjuga do morja na koncu omenjenega fjorda. Ko sva bila prvič na Novi Zelandiji pred devetimi leti, sva jo tudi pičila po tej cesti do Milford Sounda, povrh ravno v začetku spomladi, torej »out of busy season«, ko so bile vse gore še čisto prekrite s snegom. Občutek majhnosti in osamljenosti v tem fantastičnem delu Nove Zelandije je bil takrat še toliko večji, saj sva bila tistega dne edina potnika na cesti – ravno sva ujela cestno službo, ki je spuščala rampo in tako zapirala cesto za tisti dan zaradi nevarnosti snežnih plazov, ter se uspela zmuzniti skozi. Devet let kasneje sva se spet ustavljala na praktično vsakem ovinku in buljila v gore, lazila po bližnjih hribih in soteskah ter z najinega avtomobila podila sitne papige. Nič se ni spremenilo od takrat… zakon plejs.
• Kajaking v Milford Soundu. Večina folka, ki pride v Milford Sound, se po hitrem postopku vkrca na eno izmed ladjic, ki na stotine (ali celo tisoče) turistov vsak dan popeljejo do začetka fjorda na izhodu na odprto morje in nazaj. Pred devetimi leti sva bila tudi midva ena izmed njih, tokrat sva pa želela preizkusit kaj drugega. Kajaking je bil možen samo v okviru vodene ture (in posledično precej drag), a precej noro doživetje in prava uživancija, saj smo se najprej z gliserjem odpeljali skoraj čisto na začetek fjorda (cca. 12 km ven), nato pa v kajakih celo popoldne z vetrom veslali nazaj do konca. Bolj »hands on« doživetja verjetno ne bi mogla izkusiti, saj sva se v čolnu sredi valovitega in vetrovnega fjorda, medtem ko so se nad nama dvigale do 1500 metrov visoke gore, počutila smešno majhna in uboga. Cel trip je poleg epske gorske scene, ki nas je obdajala, popestril še občasen morski lev, veslanje pod 150 metrov visokim slapom in jadranje v kajakih s pomočjo navadne plahte…

Zdaj pa fotke. Brace yourself…