Willing Workers On Organic Farms… W.W.O.O.F. ali wwoofing. Dost popularna stvar na Novi Zelandiji, ki funkcionira na podoben način kot couchsurfing (glej post Couchsurfing) samo, da v tem primeru živiš pri farmerjih in v zameno za spanje in prenočišče na dan oddelaš nekaj ur (standard je štiri) kmečke tlake. Podobno kot couchsurfing gostitelji se farmerji prek spletne strani www.wwoof.co.nz predstavijo z informacijami o svoji kmetiji in kaj naj bi se pri njih delalo, zainteresirani popotniki pa jih nato kontaktirajo in se z njimi dogovorijo o možnostih bivanja in delanja. Glavna ideja wwoofinga je, da farmerji, ki v pretežni meri furajo organsko kmetovanje, svoje znanje in izkušnje delijo z entuziastičnimi popotniki, ki bi bili pripravljeni pomagati pri vsakodnevnih kmečkih opravilih. Za farmerje je vsakršna pomoč zelo dobrodošla, saj je dela na kmetijah vedno veliko, predvsem spomladi in poleti. Za popotnike, ki bi želeli okusiti nekaj kmečkega lifestyle-a, pa je to super priložnost, da se prek prostovoljnega dela naučijo nekaj novega, povrh pa živijo pri svojih gostiteljih praktično zastonj. Win-win torej…

Pred prihodom na Novo Zelandijo sva od nekaj ljudi v Južni Ameriki slišala zelo zanimiva pripovedovanja o wwoofingu v tej deželi. Ker so bile njihove izkušnje večinoma pozitivne, sva se tudi sama zelo ogrela za to, pa še čas sva tokrat imela. Vse skupaj se sliši precej kul, in ko gledaš predstavitve in slike kmetij ter njihovih lastnikov na spletni strani, ta kar prime, da bi si šel k njim malo »umazat roke«, saj je način življenja nekaterih precej odštekan in nenavaden…

Na omenjeni spletni strani so povrh objavljena nekakšna pravila oz. napotki, ki naj bi se jih držali tako eni, kot drugi, zato da je stvar »fer« za oboje, konec koncev gre le za opravljanje dela. A v resnici ni vedno tako, tudi o tem so nama pripovedovali nekateri, zato sva bila pri iskanju kmetij, na katerih bi wwoofala, previdna. In kot sva kasneje sama ugotovila, se pričakovanja pred prihodom na neko kmetijo skoraj vedno razlikujejo od tega, kako potem dejansko je. Midva sva med kruzanjem po Južnem otoku wwoofala trikrat, v povprečju po en teden, in lahko rečeva, da nama je bilo pri vseh super (vedno se seveda najde kakšna pripomba).

Patrick, Takaka…

Prvič sva wwoofala blizu Takake (glej post On the road: Golden Bay, Nelson in Marlborough Region). Najin gostitelj Patrick (po narodnosti Američan) je v rastlinjakih gojil vse sorte zelenjave, potem pa sadike majčkenih rastlinic (paradajz, bučke, kumare, fižol, solatko,…) vsako posebej presadil v svoj lonček in jih prodajal na marketu v Takaki. Imel je tudi veliko vrtičkov, kjer je gojil vse sorte zelenjave za lastno porabo, za nas wwooferje in nekaj za prodajo. Midva sva sadila sadike fižola, krompirja in čebule v vrtiček, presajala sadike v posamezne lončke, en dan pa barvala lopi za molzt in za kurnik. Patrick je bil čisto »organski«, ves kompost je naredil sam – večinoma z mešanjem dreka, ki ga je nabral od vseh svojih živali (dva konja, kure, krava, koza), in trave v plasteh. Nek ultra učinkovit kompost je delal tudi s pomočjo črvov-glist, ki jim je dajal vse sorte hrane (tudi papir), oni pa so vse to potem popapcal in pokakcal in to je mende bomba. Veliko hrane je torej pridelal sam, imel pa je tudi kravo in kozo za mleko in kure ter jajca (in kakšno mesno pojedino). Veliko nas ima vrtičke doma ali pri babicah, ampak to da imaš svoja free range jajca in surovo mleko, se nama zdi pa neprecenljivo. A se da to pri nas doma? :) Malo se začneš zavedat, kolk je to vredno, da maš svežo hrano na svojem vrtičku, in kar malo nama je čudno, ker doma nisva nikoli pri tem pomagala, zdaj pa pridelujeva hrano in delava za neke tuje ljudi.

Spala sva v precej funky tovornjaku, predelanem v kampervan, ki ga je imel Patrick parkiranega kar v sadovnjaku. Notranjost je bila opremljena z majhno kuhnjico, dvignjeno spalnico in lounge prostorom s starinskim pohištvom (celo gramofon z nekaj ploščami sva imela). Dost udobno in kjut razen tega, da prvo noč zaradi močnega vetra, ki je pihal z morja, nisva mogla spat, ker je tovornjak zibalo sem in tja. Stranišče je bilo na štrbunk (tudi naš drek je Patrick poleg dreka živali uporabljal za kompost, mmmm… NOT), kopalnica pa posebna koliba, tudi zelo »rustic«.

Patrick je super prijeten tip, na najino rahlo razočaranje pa svojega zasebnega družinskega življenja ni želel deliti z wwooferji, zato v njegovo hišo nisva stopila niti enkrat. Tudi z njegovo ženo Heather sva samo enkrat na hitro popričala, hčerko videla samo prvi dan. Kar se hrane tiče nama je priskrbel samo nekaj osnovnih zadev (riž, krompir, testenine, jabolka, nekaj zelenjave, sveža jajčka iz njegovega kurnika…), vse ostalo sva morala dokupit in si seveda vse obroke sama skuhat. Da je bilo vse skupaj »fer« je od svojih wwooferjev pričakoval štiri ure dela na dan samo med tednom (vikendi so bili frej) in tega smo se striktno držali. Tudi prav, saj nama je tako ostalo veliko časa za hanganje v Takaki in raziskovanje Golden Baya. A izkazalo se je, da wwoofing le ni vedno to, kar pričakuješ.

Familija Radon, Arapawa Island…

Naslednja wwoofing izkušnja je bila na otoku Arapawa, ki leži na vzhodni strani Marlborough Sounds. Do tja sva prispela po enourni vožnji s poštnim čolnom iz Pictona, ki farmam na otoku dvakrat na teden dostavlja pošto in potrebščine, ki jih naročijo iz mesta. Kmetija, na kateri sva wwoofala, je bila last družine Radon – fotr Mike, mama Antonia in trije otroci (trinajstletna dvojčka Jacob in Sarah ter devetletni James) – zelo posrečena in posebna familija. Njihova kmetija je ogromna, leži na zelo lepi lokaciji, direktno na vhodu v Tory Channel s pogledom na odprto morje in velikanske trajekte, ki tu redno vozijo na poti med Severnim in Južnim otokom. Poleg naju sta bila pri njih takrat še dva wwooferja, Francoza Amélie in Jeremy (kasneje se nam je pridružil še Mirko iz Italije), s katerima sva se krasno zaštekala in kasneje še večkrat srečala na Južnem otoku.

Glavna dejavnost farme je gojenje školjk paua v posebnem sistemu vodnih kadi in črpalk, ki ga je Mike sam izdelal. Je pravzaprav edini farmer, ki se s tem ukvarja na Novi Zelandiji, in od tega njihova familija precej dobro živi, saj se meso školjk zelo dobro prodaja na Kitajskem, kjer velja za specialiteto. Naravnih zalog pa na Novi Zelandiji seveda ni dovolj za tako masovno povpraševanje. Radoni imajo na farmi še približno 150 krav za prodajo mesnicam, par krav mlekaric za lastne potrebe, in dve vikendici, ki ju oddajajo gostom. Praktično celo leto preživijo na farmi in so stalno zaposleni z različnimi deli in opravili. Na celino grejo zelo redko (v Picton po zaloge ali na obisk h kakim sorodnikom) in tako jim tudi paše, saj dom, ki so si ga ustvarili, naravnost obožujejo. Na kmetiji imajo vse, kar rabijo (celo internet, GSM signal in satelitsko TV). Starša tudi sama šolata svoje otroke (po formalno predpisanem programu, ki mu na Novi Zelandiji pravijo homeschooling), za kar imata urejeno celo majhno učilnico. Prav neverjetno, da takole odraščaš. Imajo tudi ogromen vrt, rastlinjak, kokoši, pse, konje, traktorje, quadbajke, motorni čoln, dve motokroski, … Mike je tudi strasten potapljač in ribič, večkrat se odpravi na podvodni ribolov s harpuno, enkrat na leto pa obvezno tudi na Aljasko na dvomesečno ribiško ekspedicijo, kjer med glavno sezono z barko v treh tednih nalovijo ogromne količine lososa, ki ga zelo dobro prodajo. Vsako leto gre z njim tudi eden od otrok, da se malo navadijo težkih razmer na morju…

Radoni so bili zelo gostoljubna in družabna familija, vedno smo jedli skupaj in to zeloooo dobro in veliko. Kar se dela tiče, je Igor skupaj z Jeremyjem ali Mirkotom večino časa preživel na pašnikih visoko nad kmetijo, kjer je šprical plevel z nekim nenavadnim strupom roza barve (zelo organsko!), medtem, ko je Irena na veliko delala na vrtu (puljenje plevela, sajenje, zalivanje, urejanje okrasnih rastlin,…) in pomagala v »šoli«. Večkrat na dan (po vsakem obroku) smo morali tudi pospraviti v kuhinji, pomagati pri samem kuhanju, kdaj posesat,… Nekajkrat smo delali tudi v gojilnici školjk, kjer smo pucali naprave.

Za razliko od wwoofanja v Takaki, kjer smo za v zameno za bolj asketsko bivanje delali »le« med tednom in striktno štiri ure dnevno, je bilo pri Radonih z udobnim bivanjem in obilno hrano tudi dela vedno na pretek, dopoldne in popoldne. Tak je bil pač ritem pri njih, vedno se je kaj prčkalo, kar je OK, ampak včasih nas je Antonia še kar »gnala« k delu, ko smo mislili, da smo za tisti dan že zaključili. Irena je bila včasih že kar na robu s potrpljenjem… :) Če Antonia ni rabila pomoči pri čem, je bilo pa kateremu od otrok dolgčas in so želeli naše družbe, predvsem mali James, ki je vedno težil s fuzbalom. Bilo je kar čudno gledat tamale, kako odraščajo brez vrstnikov, imajo le svoje najbližje in wwooferje, ki pridejo in grejo (nekateri sicer pri Radonih ostanejo tudi po več mesecev).

A vsi skupaj smo se dobro razumeli, kot rečeno z Jeremyjem in Amélie, Mike in Antonia sta bila do vseh wwooferjev topla in prisrčna, pa tudi tamali so bili kar face (dva popoldneva smo skupaj spravili divjo baseball tekmo na enemu izmed njihovih pašnikov – in nam tako ni bilo treba kuhat, hehe). Ob večerih smo skoraj vsak dan lovili ribe. Noro, samo trnk vržeš s pomola in TAKOJ začnejo cukat. Ne povedat ribičem. Predvsem Irena se je totalno zagrela, in tako je po nekaj pretrganih laksih, ki so jih uničile morske zverine (roza palca je imela malo pretanek laks), le potegnila ven dobrih 30 cm velikega tarakihi-ja, iz katerega je potem tamala Sarah naredila fileje in ga spekla na žaru s česnom.

Kim in Ron, Banks Peninsula…

Zadnji wwoofing, ki sva ga opravila, je bil na Banks Peninsula blizu Christchurcha. Verjetno še najbolj odštekana kmetija in izkušnja, saj sva en teden bivala pri dveh budistih, ki sta naju nastanila kar v svoji gompi oz. prostoru za meditacijo. Bila sta prav nenavaden par, 67-letni Ron in 33-letna Kim, popolno predana budizmu in spiritualizmu. Ron, po rodu Američan, je svojo mladost v šestdesetih letih kot hipi preživljal v Kaliforniji, se vpisal v college, da mu ne bi bilo treba v Vietnam, po opravljenem študiju dobil službo, a kmalu zatem vse skupaj pustil in se odpravil v Azijo (Indija, Nepal, Tibet, …), kjer je odkril budizem in meditacijo. Zdaj živi na svoji majhni kmetiji tu na Novi Zelandiji, kjer je vse zgradil sam. V svojem iskanju »razsvetljenja« je baje spoznal čisto vse guruje budizma, ki poučujejo po svetu. Ko je Dalai Lama pred leti obiskal Christchurch je bil Ron glavni predstavnik mesta na častnem sprejemu. Tip je prava zakladnica znanja o vsem živem, predvsem o spiritualizmu in meditaciji, hkrati pa tudi pravi cinik, pogosto tudi aroganten (zaradi let?), zagrizen nasprotnik kapitalizma in globalizma. Pravi, da se nikoli ne bo vrnil več v ZDA, ker je družba tam čisto v bedu. Kar zakompliciran model v resnici, bolj po Igorjevem okusu, kot pa Ireninem. :)

Kim je njegova trenutna in zadnja punca, kot sam pravi. Za razliko od Ronove bolj grumpy narave, je ona tipičen Kiwi, prijazna in nasmejana. wwoofing je bolj njena iniciativa in, kot sva sama zaključila, se je ona od vseh treh najinih dosedanjih gostiteljev še najbolj držala načel wwoofinga, torej v zameno za najino »brezplačno« delo, nama ni zagotovila le hrane in prenočitve, pač pa tudi svoje življenjske izkušnje. Vsako jutro pred zajtrkom, ob sedmih, smo skupaj meditirali in se pogovarjali o budizmu, parkrat smo popoldne skupaj jogirali. Tudi sicer smo veliko prostega časa preživeli skupaj, predvsem po kosilu in večerji, in debatirali o vsem mogočem. Pri njima se je celotna izkušnja še najbolj približala najinim pričakovanjem o tem, kaj naj bi wwoofing sploh bil, saj naju je Kim tretirala kot gosta, celo prijatelja, in ne le kot wwooferja, ki sta se prišla naučit kmetovanja in »zastonj« delat. Pustila sta nama celo uporabljat njun zunanji jacuzzi z razgledom na prostrano morje in ovčke na travniku.

Veliko smo spet delali na vrtu. Najprej štihanje v sadovnjaku – okoli parih dreves je Kim nameravala posejat »herbal layer«, nekakšno rastlinje za kokoši, ki jih je nameravala v kratkem pripeljat. Te rastlince smo vsak dan besno zalival, kar pa je ven pokukal, je bolj zgledalo kot plevel. Na tem mestu je prej rasla zelo trmasta trava, ki neskončno dolge korenine požene povsod kamor gre, celo nad nekakšno preprogo proti plevelu (»weeding mat«, zelo razširjena uporaba povsod po NZ). Nama se zdi, da je Kim preveč te »mrtve« trave (ki je bila v resnici še živa) pustila v zemlji, da bi služila kot gnojilo. Malo je bilo tudi puljenja plevela (to je vedno aktualno, povsod) in sajenja. Kim je zelo natančna pri vrtnarjenju, vse prebere in pogleda na internetu oz. youtubeu in se potem tega striktno drži. Potem smo se lotili priprave novega vrtička. Najprej štihanje in hkratno puljenje ogromnih količin trave, plevela, starega plesnivega krompirja in že razpadajočega rjastega pleha, ki je bil v zemlji par let (da bi preprečil rast trave… NOT). Potem plast mivke (drži vodo) in komposta. Oblikovanje natančno 120 cm širokih gredic (najboljša širina za gredico, ker lahko z obeh strani brez težav dosežeš do sredine). Potem pa double-digging. Totalno zakomplicirano. Najprej zgornjo plast zemlje na majhni površini vrtička, ki ga obdeluješ, z lopato prestaviš naprej na plast, ki si jo že obdelal. Potem pa še z vilami ornk preštihaš isti delček. Tako nastane zelo »prezračena« zemlja – kakovostna zemlja more vsebovat 50% zraka. Uau. Igor je razsekal in razžagal ogromen kup drv, pomagal Ronu pri štukanju garažne strehe (da mu ne bi skos posumi not vdirali), malo vrtnaril… Irena se je pa s Kim en dan lotila pucanja kuhinje, ki je bila zelo, zelo usrana (v bistvu edina pomanjkljivost tega wwoofinga – umazana kuhna) z nepregledno množico hrane in posod in naprav, ki jih Ron noče vržt stran. V štirih urah sta spucale približno tretjino. Onadva (predvsem Ron) nikol ne kupita novih stvari, vse kupita second-hand, velikokrat celo kar folk že vrže stran, potem predelata in uporabita. In nikoli nič stran ne vržeta.

Tako torej nekako deluje wwoofing. Zelo, zelo dobra izkušnja na potovanju, ko imaš veliko časa na razpolago. Se je pa priporočljivo dobro pozanimati o tem, kaj farmer v zameno za delo sploh nudi. Nemalokrat sva slišala, da nekateri po malem kar izkoriščajo svoje goste. Koncept wwoofinga je na Novi Zelandiji postal že tako popularen, da so se celo nekateri hostli in pubi začeli »oglaševati« kot wwoofing plejsi, ki nucajo popotnike za razno razna pospravljanja in pomivanja. Kar nima popolnoma nobene veze z organskim kmetovanjem. Po drugi strani pa je Nova Zelandija polna popotnikov, ki so na tesnem s kešom (veliko jih pride z working-holiday vizo in ne veliko denarja, mislijo, da bodo z lahkoto dobili delo in zaslužili za potovanje, pa sploh ni lahko dobiti plačanega dela), in nekateri med njimi v wwoofingu iščejo neke vrste »zatočišče«, da v miru in z minimalnimi stroški pogruntajo, kam in kako naprej. Zato so tudi manj »zahtevni«, kar se tiče pogojev dela in bivanja. Vse je na koncu odvisno od pričakovanj in prilagodljivosti obojih, ker so navade ljudi pač tako različne in za nas mestne srajce je tak način življenja lahko nekaj čisto novega. Dalj časa, ko si pri neki familiji, bolj in bolj te bodo tretirali kot »družinskega člana« in ti dajali več, saj so Kiwiji načeloma pošteni in gostoljubni. Slišala sva za popotnike, ki so pri nekaterih farmerjih ostali po pol leta in se kasneje k njim tudi vračali. Če ti pa wwoofanje pri nekomu nikakor ne odgovarja, se pa še vedno lahko spokaš, kadar želiš, saj nisi obvezan tam ostati za določen čas, tudi če si se prej tako zmenil.