O tem in onem še iz ženske perspektive
Igor pač tak je, vse obrne in napiše na pozitivno, tudi če se nama kaj slabega dogaja, ne bo povedal. In potem ste vsi fouš in slabe volje, ker morate delat, in potem raje ne berete bloga… :) Jaz pa, saj me poznate, večna negativka, in vem, da ljudje radi berejo in gledajo slabe novice, zato pa jih tudi je toliko vsepovsod v medijih (sama itak samo še šport in “download” filme gledam).
Potovanje je večni rollercoaster – to besedo sva slišala še od par popotnikov. Še posebno, ko prideš v novo deželo, med nove ljudi, zdi se ti, da ne spadaš mednje, da si turist, da te vsi gledajo, kako izstopaš, hočejo samo čim več denarja od tebe. Redki te sprejmejo medse in si te zapomnijo. Največji problem je seveda jezik. Portugalščine ne znava. V tem mesecu, odkar sva tukaj, sva se naučila osnovnih besed in fraz, ampak res pogovarjava se lahko samo z ljudmi, ki znajo angleško. Tako bo tudi v ostalih južnoameriških državah, kjer je uradni jezik španščina. Špansko znava za silo, ampak še vedno ne dovolj za pogovarjanje. Zelo priporočava znanje jezika (in veliko odločnosti), kamorkoli pač potujete. Ne samo zaradi lepšega, tudi veliko bolje prideš skozi, pa manj živcev porabiš, ko npr. dopoveduješ delavcem avtobusne družbe, da ne boš 20 ur potoval v zanič avtobusu brez klime, v katerem smrdi (je v glavnem nek delavski avtobus), za 160 realov. No, ampak važno, da ti jim uspe na koncu nekako dopovedati, da je predrago in da hočeš denar nazaj, in potem ti rečejo, da čez eno uro pride normalen bus, na katerem lahko v OK razmerah preživiš vožnjo – za isto ceno. Tudo bem, gremo dalje! :)
Na potovanjih se naučiš sprejeti razmere take, kakršne so. Velikokrat zašteka, ne gre seveda vse po planu, včasih se situacija zdi res brezupna… Ampak vedno se je treba spomnit na to, da to se pač vedno bo dogajalo, še več, največkrat si take situacije najbolj zapomniš, lahko se celo zelo dobro konča. Prepustiti se… No, ampak rollercoaster čustev je še vedno tukaj. Ni vse samo ljubezen! Ko sva prišla v Salvador, prvi postanek, se nekaj dni nisem počutila v redu. Strah me je bilo misli, da sva se odpravila na potovanje za eno leto. Kaj počneva?! Koliko stvari gre lahko narobe! Kaj če kdo resno zboli? Kaj če naju oropajo ali še kaj hujšega?! Veliko slabih stvari slišiš o Braziliji in ostalih državah v razvoju, kako je življenje malo vredno, da jim je več vreden tvoj fotoaparat… Prvi dan sva bila kar malo paranoična, takoj ko sva pristala, sva šla na avtobusno postajo, kjer so bili sami »sumljivci«. Vmes se je spustila noč, avtobus naju je vrgel ven prezgodaj, ostala sva sama na cesti, in ko sta nama nasproti prišla dva moška, sem že videla, kako bova ostala brez vsega. Ne pretiravam, take so bile moje misli, ki pa jih seveda napihne strah. Vse je bilo OK, seveda, se pa zgodijo slabe stvari, in tudi sam moraš pazit, da ne prihajaš v take situacije, kjer se lahko zgodijo. Naprej, prišla sva do prvega brazilskega couchsurferja, ki živi v bloku precej ven iz centra, s familijo. Res imajo nizke standarde za čistočo, naj bo to dovolj. Tisto noč sem s težavo zaspala, po glavi se mi je podilo kar nekaj anksioznih misli.
No, ampak anksioznost si sami ustvarimo. In mine. Ko pa pride do težav z zdravjem, je pa bolj bedno. Po 7 dneh potovanja, na sanjskem otočku, sem zjutraj vstala in v gležnju začutila znano bolečino – FAK! Nisem mogla normalno stopit na nogo (moji ligamenti, še vedno ne vem, kaj se zgodi z njimi). Ker sva bila ta dan namenjena nazaj v Salvador, sva se odločila za krajšo in dražjo pot – s katamaranom. WRONG! Pot je trajala tri ure namesto dve, valovi so bili gromozanski, v svojem svetu zamaknjene slabosti sem zdržala 2,5 ure, potem sem pa bruhala k nora – ves zajtrk, sveže stisnjen mangov sok – in to 3x, in še čez nos (a je to sploh možno?!). Nisem vedela, da naš želodec zdrži toliko vsebine, haha. No, vsekakor mi ni bilo smešno, namreč že kakih 20 let prej nisem bruhala, nikoli, tudi v najboljših letih popivanja… Moj želodec je bil v šoku, naslednja 2 dni sem imela krče, tako da sem ju – zaradi želodca in gležnja – bolj ali manj prespala. Gleženj je še kar bolel, in za vsak slučaj sva ga šla pokazat zdravniku… V bolnici so me dali direkt na iglo (ojoj, tega tut ne maram), in vame se je zlila cela vrečka nekega zdravila proti vnetju in bolečinam (poleg navodila zdravnice, naj, ko pridem domov, grem nujno na fizioterapijo, mhm).
No, ampak tudi to mine. V naslednjih dneh je bil gleženj bolje, in veselo sem lahko hajkala. Ampak (pri meni je vedno ampak :) nek podzavesten strah je vedno prisoten (tudi pri Igorjevemu kolenu, da ne bom vedno samo jaz). V vsakem primeru je zdravje na potovanju številka 1.
BTW, Brazilija je NORO draga. Če greste, pojdite pozimi (pri nas poleti), ko je nizka sezona, pa še tako vroče ni. Midva sva v enem mesecu zapravila skoraj 40 eur na osebo na dan, s tem da sva veliko spala pri couchsurferjih. VSE je drago, razen sadja (to njihovo sadje bom še velikokrat sanjala, mmm). Moti naju tudi to, da Brazilcem ne moreš zaupat. Pravijo, da jim prijateljstvo ne pomeni zelo veliko, da niso zvesti. No, tega nisva uspela preveriti. Sva pa na svoji koži doživela, da zahinavijo, ko se zmeniš, da te usmerijo v napačno smer (menda zato, ker te v primeru, da ne poznajo poti, nočejo pustiti na cedilu, in rečejo kar nekaj)…
Še en križ, ki (upam da !) spremlja vse parčke. Ja, skupaj sva že 10 let, in kljub temu naju še vedno iste stvari motijo drug pri drugem. To posebno pride do izraza, ko si 24 ur skupaj. In ko je vroče, in je Igor ful tečen :) (končno je on enkrat tečen!). Včasih si res želim, da bi šla sama naprej… Sej ne vem, kaj naj sploh napišem – a ima kdo kakšen nasvet?
In še zadnja tegoba, ki me bo spremljala celotno potovanje: kako potem priti nazaj v normalo življenje, v pisarno, za računalnik??? Ne moreš stalno potovati – tudi če bi imel denar. In popotniki pravijo, da je najlepši del poti povratek domov. Že res, ampak kaj, če (še) nisi odkril svojega »smisla«, oziroma vsaj nekaj, kar te res veseli delat? In še zaslužit zraven, seveda. Spoznala sva Poljaka, parček, živela in delala sta v Avstraliji, pa nista nič prišparala, ker je bilo življenje predrago, kasneje sta z delom na Irskem prihranila 40.000 USD. Zdaj potujeta po Južni Ameriki in iščeta košček zemlje, ki bi ga lahko kupila in zaživela na njem, s hišico, živalmi, sanjskim življenjem… In pokazala družini in prijateljem, da se lahko živi, kot se hoče, da lahko uideš kapitalizmu, ki človeka uničuje… Upam, da jima uspe.
Potovanje mi je najbolj všeč zaradi dejstva, da je večino časa – meditacija. To ne pomeni drugega, kot živeti v trenutku, hoditi naokoli z odprtimi očmi in odprtim srcem. Pri takem potovanju si to lahko privoščiš, saj se odmakneš in ne razmišljaš o prihodnosti (no, malo vseeno, kot ste videli zgoraj), in tudi preteklost je pozabljena, saj je tako potovanje neke vrste drugo življenje, polno doživetij in trenutkov, ki so bolj kot ne vsi novost zate. Zato tudi nimaš časa veliko delati na sebi (še celo noge si komaj uspem pobriti …:), se ukvarjati s svojimi problemi, ki te pestijo doma, odkrivati »smisla«, pisati dnevnika, ali pa samo delati jogo, kot bi si želela. Preveč dogaja. Za to bi se moral zapreti v kakšen ašram (priporočam knjigo Jej, moli, ljubi). Upam, da na Novi Zelandiji (ali Indiji ;) najdem kaj časa za to – nad Južno Ameriko sem že obupala. :)
In še en odlomek iz Šerugove knjige Poti v neznano, ki mi je bil všeč, ker me je kar malo na realna tla postavil…
Gotovo pa je tovrstno potovanje zelo specifičen način doživljanja in uživanja življenja. To pa ni za vsakogar! Tudi na moje naslednje poti se je kljub vsem vnaprejšnjim opozorilom vedno znova pretihotapil kdo, ki preprosto ni spadal zraven. Ljudje, ki so upali, da bodo z nekakšno šok terapijo razčistili svoje težave in razgnali strahove. Ljudje, ki so želeli v sveži skupini najti sorodne duše, ki jih doma morda niso znali začutiti. In ljudje, ki so skušali sebi in drugim dokazati, da si upajo – in da torej so nekaj in nekdo.
Toda pot ne prežene problemov v dušah in v glavah – pot jih marsikdaj le še bolj izčisti in jih prižene na plano, kjer ni več skrivališč! To sem lahko nekajkrat začutil v izgubljenosti posameznikov, ki so se v relativni varnosti skupine sicer upali iskati v Aziji, Afriki, Ameriki – a vendar se v resnici niso našli še niti doma in še manj v sebi. Z nikomer od njih nikoli ni bilo zaresnih težav – toda včasih sem bil otožen ob pogledu na ljudi, mimo katerih življenje polzi, ne da bi se jih zares dotaknilo.
Škoda! In škoda da pot nikakor ni univerzalno zdravilo.
Celo bolj sol na rano, kdaj pa kdaj.
Dovolj slabih novic za danes, zdaj pa pojdite (namesto gledat TV dnevnik), nekam na lepše, recimo na vročo čokolado v prelepo staro Ljubljano, ki jo že kar malo pogrešam.
ps. Katere slikce lahko dam zraven tegale posta? Hm… Eh, bo že Igor našel nekaj. :)
8 comments
No ping yet
vesna says:
09.02.2011 at 16:50 (UTC 0)
Hey Irena :)
vidim da doživljata vse stvari na polno…
če ti povem iz svojih izkušenj…še posebaj v zvezi s tem, da si neprestano ob sopotniku (Igorju :) )…nekako si orgnaizirajta da imata vsaj kakšno urco na dan vsak zase…ker drugače znoriš in se na polno kregaš…kakšna urica zase pomeni veliko :) res velikoooo..in še raj se bosta mela :)
in kar se potovanj na sploh tiče in tega, da se bojiš da nisi izpolnil tistega kar si želel…tko je blo pri meni.,…nisem še bila pripavljena priti domov…nisem še našla tistega kar sem iskala…in je blo baaad res baaad prvih nekaj mesecev kar sem bila doma…
in tudi ko je minilo nekaj časa smo se vsem nesrečam lahko samo še smejali….:) in predvsem res uživaj v vsakem trenutku…meni je bilo potem marsičesa žal…ker vem, da se na določene destinacije verjetno ne bom več vrnila…in mi je bilo žal da sem jih zamudila ali zaradi krega ali česarkoli je pač prišlo :)
tko da res.,…na polno uživaj…tudi ko pride kaj slabega mimo…hitro pozabi….drugače boš imela uničen še kak dan zraven…
drugače pa priporočam da se držiš igorjevega optimizma ker ti vedno prinese več :) veliko več :)
in the end…everything’s gonna be alright :) in uživaj v morju sončku in vetru in vsemu kar prinese to potovanje….
mwaaaaaaaaa
vesna :)
diamantek says:
10.02.2011 at 11:49 (UTC 0)
Me veseli, da si dodala še nekoliko bolj oseben pogled na potovanje. Ti pa svetujem, da smisla življenja (in vsega, kar se da zraven stlačit) ne iščeš na potovanju, ker ga boš le težko našla, saj nisi v ‘realnem’ okolju. Bolje uživati ta čas, ko si v deželah tam zgoraj/spodaj in se prepustiti dogajanju. Smisel bo že prišel, a najverjetneje šele takrat, ko boš že zdavnaj nazaj.
Za brazilce se pa strinjam-jst se še vedno držim ‘pregovora’ never trust a brazilian hahahhaha….vsak (al pa skoraj vsak) te bo probal nategnit, že zaradi tega, ker si turist in imaš denar. Pa čeprav samo za en real ali dva.
Za pobrite noge se pa ne sekiraj, itak dlake zaradi sonca bledijo, koža je pa vse temnejša :P
krh says:
10.02.2011 at 14:58 (UTC 0)
Ja, bruhcat se da tud čez noska. Resnica.
Sicer pa, če bi doma ostala, se vama nebi nč zgodil, ne slabga ne dobrga, k’ne. Pa tud to drži, da iz vsake slabe situacije tud kej dobrga potegneš.
Naj vama pa povem, da vseen nista tolk boga … jst kle vsak dan gledam skoz okn pisarne sonce in kako pobira snegec … vama vsaj tega ni treba!
(mal se hecam, ne zamert)
Sonja says:
10.02.2011 at 22:22 (UTC 0)
Moja Irenca,
potovanje kot sta si ga zastavila z Igorjem je velika življenjska preizkušnja, oziroma šola in zelo pogumno dejanje, saj sta se za nekaj časa odrekla domačemu ugodju. Vse kar je doma skoraj samo po sebi umevno, to v resnici ni, za vsako stvar se je potrebno potruditi, to ti dobro veš, le na to ne smeš pozabiti.
Ko sta odhajala me je bilo po eni stani strah, po drugi pa sem vesela, da sta se tako odločila, saj vsaka izkušnja tudi, če je slaba, človeka utrdi in obogati. Vse kar se človeku zgodi, se zgodi z razlogom.
Draga moja Irenca vzemi si čas, poglobi se vase in ugotovi zakaj se ti to dogaja, v življenju so lepi in malo manj lepi trenutki, a vse kar je slabo se na srečo hitro pozabi ostanejo pa lepi trenutki. Saj poznaš lepi slovesnki pregovor: priložnost zamujena ne vrne se nobena. Ne obremenjuje se s stvarmi, ki jih ne moreš spemeniti, vzemi jih takšne kot so, npr. domačine.
Predvsem pa se z Igorjem veliko pogovarjajta o sebi, povej mu kaj občutiš in kaj si želeš, saj sta šla na pot zaradi sebe. Družiti se z ljudmi, pri tem imam v mislih domačine in soturiste, samo da mine čas se mi zdi brezveze.
Na potovanju ni najpomembenje, da opravita turo, ki sta si jo zadala, ostanita tam kjer vama je lepo.
Posmili na lepe stvari, recimo kako boš nam, svojim otrokom in vnukom pripovedovala kako je bilo na potovnaju, kako živijo ljudje na drugem koncu naše poloble.
Kot veš nisem veliko potovala , a name so naredili najlepši vtis takrat bežni dogodki, zelo preprosti ljudje in samotni kraji, a vsega tega sem se zavedla šele doma in ravno zato so potovanja tako mikavna.
Zato uživaj ta trenutek in zdaj.
Ostani moj sonček še naprej,
Sonja
DudaKunda says:
12.02.2011 at 20:06 (UTC 0)
Ola Irena,
si že sama prišla do glavnih ugotovitev glede potovanja in vsem sladkim in kislim kar spada zraven… borba s samim sabo, prepustitev, biti v trenutku, meditacija… zato nič pametnih od mene, ker že sama vse veš, vsi odgovori so v tebi…
pošiljam pa eno misel o ženski energiji, ki naj te – vaju mehča
Ko so ljudje živi
so njihova telesa nežna in mehka.
Ko so ljudje mrtvi
so togi in trdi.
Ko so drevesa, trave in živali žive
so nežne in gibke.
Ko so mrtve so suhe in krhke
Pod nebom ni ničesar
kar bi bilo bolj prožno kot voda.
Pa vendar, vse kar je močnejše od vode,
ne more premagati vode.
Zatorej je to res,
da mehko in nežno presežeta močno.
Lao Zi, (500 pr.n.št.)
Objem!
admin says:
13.02.2011 at 18:15 (UTC 0)
no, me veseli, da je post dal tolk odziva :) to sem hotla, yes!
namen je bil pač, da pokažem potovanje tudi z druge plati, kot ups and downs – to je TUDI potovanje. drgač se mava super dobr, sva vesela, rada se mava (velko večino časa :), skušava bit pozitivna tudi v težjih situcijah (predvsam jst se učim…), in se zavedava, da sva srečkota in da morava izkoristit vsak trenutek.
hvala za podporo, mami :)
andreja – maš prou, strinjam se z vsem (da ne moreš v “nerealnem” okolju iskat višje resnice…)
vesna – hvala za komentar, res bi si blo kul tisto urco odtrgat, čeprou ne gre vedno!
kruh – najprej hvala za d best blog, res je kul-logo in vse :) ti se kr heci! tole čez nos pa… nikol nam pozabla, in upam, da nikol več doživela
urška – ti pa itak vedno veš, kaj je treba rečt :)
rada vas mam, uživajte,
irena
Janja says:
14.02.2011 at 22:10 (UTC 0)
Irenca,
temu se rece odrascanje, soocati se z vsakdanjimi problemi…and
solving the problems as you go….
Ti ne potrebujes nasvetov, ti rabis izkusnje, svoje izkusnje.
This will make you strong. Keep going….
Saj bos kmalu prisla k meni na NZ in bos lahko uzivala v miru in meditirala….in premlela vse trenutke, ki jih bosta z Igorjem prezivela.
Love you,
Janja
Urban says:
16.02.2011 at 08:37 (UTC 0)
hoj!
Ful lep in iskren post! Prav osvežilno ga je prebrat! Res! :)
Ja, se pa strinjam, na potovanju, predvsem tako dolgem, so ups and downs… pač normalna čustva, tako pozitivna in negativna, ne morejo kar izpuhteti nekje, ko nismo doma. Ampak se še vedno tam. In ti strahovi v neznanem okolju…
Vseeno pa, razen če nimaš res nesreče z boleznijo ali s kakim nasiljem, je še vedno 1000x boljše odkrivati nove kraje in ljudi, kot pa opravljati tlako vsakdanje rutine! Vsaj za nekaj časa! hehe
Mislimo na vaju,
pozdrave tebi in Igorju!