Ko sem Ireno odložil v Vipassana Meditation Centru, je bilo čudno in malo scary. Deset dni brez kontakta, izolirana v tistem centru, brez govorjenja. Kar mal me je skrbel, ampak saj bo. Happy thoughts…

Kaj pa jaz v tem cajtu? V Aucklandu sva mal preverjala wwoofing (http://www.wwoof.co.nz/). To je nekaj podobnega kot couchsurfing, samo da v tem primeru običajno živiš na kaki kmetiji in v zameno za hrano in prenočišče oddelaš štiri ure dnevno. Ta stvar je na NZ zelo popularna in farmerji z odprtimi rokami vabijo k sebi popotnike, ki bi jim pomagali pri vsakodnevnih kmečkih opravilih, za nas pa so to nove izkušnje in možnost doživljanja povsem drugačnega življenjskega stila, kot smo ga vajeni. Ampak wwoofing (kratice za Willing Workers On Organic Farms) ni vedno povezan z življenjem na farmi. Midva sva tako našla nek community, imenovan Fruit Vans, lociran na obrobju Aucklanda, ki je v tistem času iskal prostovoljce za pomoč pri nekem lokalnem naravovarstvenem projektu. Kul. Ko sem prišel tja, me je kar malo na rit vrglo. V veliki hiši je skupaj živelo skoraj 30 ljudi, večinoma popotnikov, ki so se tam ravno tako znašli prek wwoofinga. Življenje v hiši je bilo fuuul prijetno. Nekakšna organizirana eko skupnost, ki sta jo vodila Vicky (Avstralka) in Marcelo (Brazilec), super človeka, katerih želja je bila v nekaj letih odpreti hostel v El Bolsonu v argentinski Patagoniji. Poleg prostovoljnega dela (opisano spodaj), smo opravljali tudi različna hišna opravila. Jedli smo samo vegetarijansko hrano in vsak wwoofer je moral v svojem običajno dvotedenskem »stažu« vsaj enkrat skuhati za celo ekipo. Jaz sem recimo skuhal nekakšen zelenjavni stir-fry z rižem in Mississipi mud cake za sladico. Sicer smo pa večino preostalega dneva hengal na velikanskem balkonu, pili, kadili, peli in se zajebavali. Zakon atmosfera. Folka od vsepovsod (največ Francozov in Nemcev).

Fruit Vans je v resnici podjetje, ki na različnih lokacijah v Aucklandu prodaja sadje iz totalno kjut pisano poslikanih kombijev. In sadje prodajajo popotniki, ki tam wwoofajo. Tudi jaz sem to delal dva dni. Kombi smo zjutraj nafilal z gajbami sadja, nakar sem se odpeljal na severni konec Aucklanda, kjer sem postavil »stojnico« in čakal na kupce. Hehe, ful smešno. Prodajal sem pomaranče, avokado, jabolka in tipično NZ sadje feijoa. In občasno kako rekel s prijaznimi mimoidočimi Kiwiji. Nič pretresljivega, bližal se je konec sezone, zato ni bilo veliko dela, čeprav sem oba dneva prodal skoraj vse sadje (v vrednosti cca. 500 NZD, kar je 300 evrov). Zanimiva izkušnja. :)

No, večino preostalih dni smo pa, kot rečeno, pomagali pri projektu Twin Streams (http://www.projecttwinstreams.com/) pod okriljem lokalnih krajevnih skupnosti v zahodnem Aucklandu, kar je vključevalo sajenje mladih sadik novozelandskega »native« drevja ob reki (sadili smo manuko, kanuko, kavakava, …). Vodja projekta, s katerim smo delali, Tony, sicer učitelj v lokalni šoli, je bil blazno nakuliran tip, tipičen Kiwi. Posadili smo več okrog 10.000 sadik (v okviru celotnega projekta so jih od leta 2003 posadili že prek 700.000!), čisto zafilali precej neporasla in posekana obrežja reke, s ciljem, da bo v nekaj leti območje zaživelo z drevjem, utrdilo rečno strugo in ustvarilo življenjski habitat za tamkajšnje ptiče. Go green!