Preden sva pičila v Južno Ameriko, sva samo približno vedela, kam vse greva oz. želiva it. Imela sva enosmerni letalski karti Frankfurt – Salvador de Bahia (Brazilija) ter Buenos Aires (Argentina) – Auckland (Nova Zelandija). Južna Amerika… in and out. Vmes pa kakor pride. Vedela sva pa tudi, da definitivno hočeva na jug kontinenta, Patagonijo. Ko sva bila pred tremi leti na dopustu v Argentini so naju totalno premamila pripovedovanja popotnikov o lepotah te ogromne, prostrane dežele. A ker sva imela samo tri tedne cajta na razpolago, sva se uspela na najinem argentinskem touru prebiti samo do tako imenovanega Lake Districta, na severu Patagonije, ki pa je bolj kot ne spominjal na naše Alpe. Pa sva si takrat rekla… we’ll be bak!

In eto naju nazaj z jasnim ciljem obiskat ta konec sveta, preden odletiva naprej na Novo Zelandijo. Čile je ena tistih držav z uiber nenavadno geografsko obliko. Kakor da jih je od samega nastanka države (prej je bila to španska kolonija) zanimalo samo morje. In res so se v svoji zgodovini Čilenci več ali manj zadrževali na zahodni strani Andov in pridno širili vzdolž pacifiške obale proti severu in jugu ter se vmes zapletali v vojne s sosedi (z Bolivijo in Perujem na severu in Argentino na jugu). Čile torej premore za več kot 4000 km obale, kar zajetna razdalja, če moraš z enega konca države na drugega. A najin velikanski skok na jug kontinenta se je razpletel precej elegantno in relativno poceni. Potreben je bil samo en nočni avtobus iz San Pedra v Santiago (21 ur) in interni let s čilensko družbo Sky Airline iz Santiaga v Puerto Natales in voilà, 51 stopinj južno od ekvatorja, na podivjanem vetru, na polno oblečena…

Ampak počasi, vmes sva namreč nekaj super dni preživela še v Valparaisu… :)

Oglejte si Chile na večjem zemljevidu.